Kriza zaupanja v znanost, 3: Politizacija

Politiki se vse bolj zavedajo, da odločajo o delitvi sredstev za znanost, brez katerih danes praktično ni mogoče izvajati raziskav oziroma vzdrževati dejavnosti laboratorijev ter skupin, ki so za tako delo usposobljene ter ustrezno opremljene. Zato politiki vse pogosteje bolj ali manj subtilno zahtevajo protiusluge: v zameno za financiranje pričakujejo raziskave določenih tematik, pogosto z vnaprej določenimi rezultati, ki podpirajo politično oblikovane ukrepe za pridobivanje javnega mnenja. Temu trendu rečemo politizacija znanosti in eden najbolje raziskanih primerov je znan kot Afera Séralini. [1]

Séralini in njegove podgane

Gilles-Éric Séralini je leta 1981 je doktoriral na univerzi v Montpellierju, od 1991 je profesor molekularne biologije na univerzi v Caenu (Francija). Za svoje delo je celo prejel eno najvišjih francoskih odlikovanj, Nacionalni red za zasluge (Ordre national du Mérite).

Séralini je postal mednarodno slaven po tem, ko je septembra 2012 izbranim novinarjem predstavil rezultate svoje raziskave, po katerih naj bi Monsantova koruza NK603 povzročala tumorje na podganah, ki so jih dve leti hranili s to koruzo. Novinarjem, ki so prejeli povabilo, je zapovedal, da se pred pisanjem članka ne smejo posvetovati z drugimi strokovnjaki. Na predstavitvi je pokazal nekaj podgan z velikanskimi tumorji in mediji po vsem svetu so senzacionalno novico objavljali na prvih straneh,[2,3,4] tudi slovenski.[5,6,7]

Drugim znanstvenikom so bili Séralinijevi rezultati takoj sumljivi že zato, ker v nobenem drugem preizkusu koruze NK603 niso zaznali česa podobnega, čeprav je morala ta gensko spremenjena rastlina skozi množico uradnih testov, da je sploh dobila dovoljenje za pridelavo. Podrobnejše analize Séralinijeve raziskave so pokazale, da so uporabljali podgane vrste Sprague-Dawley, ki je sicer naravno nagnjena k tvorjenju tumorjev – drugače povedano, pri mnogih Séralinijevih podganah bi se v dveh letih razvili tumorji, tudi če bi jih hranili z otroško hrano. Séralini je karcinogenost koruze NK603 dokazoval z zelo majhnim vzorcem obolelih podgan, ki nikakor ni mogel opravičevati zaključka. Francoska akademija znanosti je Séralinijevo študijo obsodila kot senzacionalistično in znanstveno neprimerno.[8] Znanstvena revija Food and Chemical Toxicology, ki je članek objavila, ga je novembra 2013 uradno umaknila. [9]

Na podlagi Séralinijeve »raziskave« (in še nekaterih podobne kakovosti) je francoski parlament 14. aprila 2014 zakonsko prepovedal gojenje katerekoli gensko spremenjene koruze v Franciji.[10]

Primerov, v katerih so se znanstveniki izkazali z ustrežljivostjo, je v izobilju, tudi v Sloveniji.

Politizacija iz domačih logov

Dr. Matjaž Gams je je vodja odseka za inteligentne sisteme (E9) na Instititu Jožef Stefan v Ljubljani. Leta 2015 je v samozaložbi izdal knjigo Slovence izumirajo. [11] Priznam, da knjige nisem prebral, a pritegnila je dovolj medijske pozornosti, da je lahko dr. Gams v mnogih člankih pojasnil svoje poglede, [12, 13, 14, 15, 16] ki mi bodo podlaga za razumevanje ključne teze knjige.

Dr. Gamsa skrbi izumiranje Slovencev. Trdi, da je svoje rešitve razvil na podlagi strokovne metode, a pustimo ob strani, ali ta domnevna znanstvena metoda zares obstaja, saj bo preostanek tega odstavka pokazal, da je to povsem nepomembno. Kot ključen recept za to, da bi povečali rodnost Slovencev in s tem preprečili izumiranje (kot ga razume dr. Gams), poudarja klasično (torej raznospolno) družino, izenačevanje pravic istospolnih družin s pravicami klasičnih družin pa šteje za škodljivo.

Če bi bile te ugotovitve res plod korektne znanstvene raziskave, bi bila to svetovna senzacija, ki bi si zaslužila objavo v najuglednejših znanstvenih revijah. Kajti podatki kažejo, da strpnost (ali nestrpnost) do istospolnih ne vpliva na rodnost, [17] kar se zdi tudi intuitivno očitno: recimo, v ZDA se 3,8 odstotka posameznikov označuje za homo- ali biseksualne (drugod po svetu je ta delež tipično še manjši), in to ni dovolj, da bi ključno vplivalo na rodnost.

Če to, da istospolnim družinam priznamo več pravic, res okrni rodnost, bi morale imeti države, kjer je homoseksualnost kazniva, najvišjo rodnost.

Najstrožje homoseksualnost kaznujejo v Iranu in Savdski Arabiji, kjer je predpisana smrtna kazen in jo tudi izvajajo. V Iranu je rodnost 1,8 živorojenega otroka na žensko – torej pod mejo obnavljanja, ki je 2,1 (Population Reference Bureau za leto 2016 [18]), kar ga uvršča na 140. mesto na svetovni lestvici; v Savdski Arabiji je rodnost 2,8 (79. mesto), le malo nad povprečjem, ki je 2,5.

Vsega skupaj je na svetu 64 držav, ki za homoseksualnost zakonsko predpisujejo kazni (nekatere jih več ne izvajajo). Če rodnost kar linearno utežimo z BDP na prebivalca (po podatkih Mednarodnega denarnega sklada za leto 2015[19]), je za celoten svet povprečje 1,99; za države, ki za homoseksualnost ne predpisujejo nobenih kazni, dobimo številko 1,85 – majhno razliko med obema več kot pojasni dejstvo, da kazni za homoseksualnost nima nobena od visoko razvitih držav, ki imajo seveda vse nizko rodnost. Ali: v svetovni statistiki že ob upoštevanju BDP na prebivalca ni nikakršnih indikatorjev, da bi strpnost do istospolnih zvez povzročala nižjo rodnost.

Svetovna statistika dejansko kaže, da je rodnost obratno sorazmerna razvitosti: po podatkih Population Reference Bureau za leto 2016 je rodnost v 25 odstotkih najbolj razvitih držav 1,7 živorojenega otroka na žensko, v naslednjih 25 odstotkih še nadpovprečno razvitih je rodnost 2,6 živorojenega otroka na žensko, v 25 odstotkih podpovprečno razvitih je rodnost 2,9 in pri 25 odstotkih najmanj razvitih je rodnost 4,3. Korelacija med BDP na prebivalca in (inverzno) rodnostjo je +0,591. Afrika kot najrevnejši kontinent ima povprečno rodnost 4,7 – a pri tem ima manj razvita podsaharska Afrika 5,0 in bogatejša severna Afrika 3,4. Evropska unija spada med najbolj razvite in najbogatejše dele sveta, k temu pa spada tudi nizka rodnost: 1,6.

Na relativno kratkotrajne spremembe rodnosti v posameznih državah lahko vpliva marsikaj: gospodarski razcvet ali depresija, vojna, epidemije in celo moda.

Še z vrsto drugih statističnih podatkov in strokovnih člankov bi lahko pokazali, da teza dr. Gamsa o povezavi med »klasičnimi« (raznospolnimi) družinami in rodnostjo znanstveno ne drži. Je pa bila politično oportuna: njegova knjiga Slovence izumirajo je izšla prav med kampanjo opozicije proti družinskemu zakonu, ki bi izenačil pravice raznospolnih in istospolnih zakonskih skupnosti.

Da ne bo nesporazuma: tako dr. Gamsu kot dr. Séraliniju priznavam vso pravico, da izražata kakršnokoli politično mnenje, za ali proti istospolnim zvezam, za ali proti gensko spremenjenim organizmom. Ampak če poskušata svoje politično prepričanje utemeljiti z domnevno znanstveno raziskavo, sta kriva politizacije, ki bistveno pripomore k upadanju družbenega ugleda znanosti.

Znanost v službi politike

Znanstveniki so samo ljudje. Zato nekateri podležejo vsakovrstnim pritiskom in skušnjavam in za raziskovalna sredstva, medijsko pozornost, politični vpliv ali v podporo lastnim ideološkim prepričanjem tudi pretirano ali lažno predstavijo svoje rezultate, ponaredijo meritve. To se je žal vedno dogajalo.

Na primer, pred drugo svetovno vojno je bila marsikje po svetu (ne le v Nemčiji) zelo priljubljena evgenika, vključno z najbolj skrajno idejo, da bi morali širjenje genetskih obolenj preprečiti s tem, da bi sterilizirali vse, ki taka obolenja imajo. Pustimo ob strani moralne vidike takih trditev – dejstvo je, da to znanstveno sploh ni res: genetske napake (kot je na primer downov sindrom – mongoloidnost) se namreč izrazijo kot posledica dvojnega recesivnega »smrtonosnega« gena, kar se v povprečju pojavi pri 25 odstotkih potomcev staršev, ki ta gen nosijo le enkratno recesivno in se zato pri njih ne izrazi; v povprečju 50 odstotkov potomcev istih staršev ima isti gen v recesivni obliki in se torej ne izrazi, vendar ga s tem prenašajo v naslednje generacije. Zato downovega sindroma ne moremo izkoreniniti iz človeške populacije s tem, da bi prizadete posameznike sterilizirali (ali celo ubijali, kot je na takih »znanstvenih« podlagah počela nacistična Nemčija). Gregor Mendel je danes še vedno veljavna načela dedovanja predstavil že leta 1865 in čeprav jih je večinska znanost še precej let ignorirala, je vendarle presenetljivo, da so evgeniko še v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali tako eminentni znanstveniki, kot so bili ekonomist John Maynard Keynes, izumitelj telefona Alexander Graham Bell in švicarski psihiater Auguste Forel.

Po drugi svetovni vojni vse večji delež znanstvenih dejavnosti financirajo države, kar pomeni, da financiranje usmerjajo politiki – zato se politizacija znanosti širi in vse bolj krni njen ugled.

Upadanje ugleda znanosti in posledice

Obstajajo mnoge za človeštvo pomembne dejavnosti, pri katerih ne pričakujemo absolutne integritete oziroma: ne pričakujemo, da bodo prav vsi umetniki, novinarji, režiserji, igralci, glasbeniki ... svoje delo opravljali v strogem spoštovanju temeljnih načel, brez ustrežljivosti do oblastnih elit.

A z znanostjo je drugače. Naše zaupanje v znanost temelji na predpostavki, da so znanstveni rezultati v vsakem trenutku najbolj zanesljivo znanje, ki nam je na razpolago. To pa je res le, če se vsi raziskovalci strogo držijo znanstvene metodologije. Če le majhen delež zapade skušnjavi, da svoje ugotovitve ponaredi v podporo taki ali drugačni politiki, to neizogibno vzbudi dvom o kakovosti vseh znanstvenih rezultatov.

Tudi zato se danes vse bolj širijo znanstveno neutemeljene teze, da gensko spremenjeni organizmi neizogibno škodijo človeku in naravi, da so v izpustih potniških letal strupi za zasužnjenje človeštva, da sevanje mobilnih telefonov in daljnovodov povzroča tumorje ... Še tako temeljita znanstvena preiskava takih trditev njihove priljubljenosti ne zmanjša – kajti če poznamo primere, ko so znanstveniki ponaredili rezultate svojih raziskav, da bi ustregli politikom, zakaj jih ne bi tudi v teh primerih?