Nove ekonomske razmere v svetu lahko označimo z naslednjimi ugotovitvami. Konec je mednarodnega usklajevanja gospodarskih, denarnih in fiskalnih politik, kar je bilo v okviru G20 in G8 prisotno ob pomembnih zasukih gospodarskih gibanj v zadnjem desetletju. Pomen globalizacije, proste trgovine, prostih kapitalskih tokov in odsotnosti intervencij centralnih bank na deviznih trgih postopoma zamenjuje doktrina bilateralnih trgovinskih sporazumov, trgovinski intervencionizem in začetek procesa manipuliranja z deviznimi tečaji. Spremenjena gospodarska politika ZDA bo vsaj na kratek rok povzročila povečanje fiskalnega primanjkljaja in povečanje obrestnih mer v ameriškem gospodarstvu, to pa lahko podraži dolar in pospeši pritok kapitala iz Azije in Evrope. Poizkus varovanja industrijskih delovnih mest v ZDA bo zato povzročilo povečanje uvoznih dajatev in spreminjanje veljavnih trgovinskih sporazumov v korist ZDA in povečanje notranjih davčnih spodbud za ameriška podjetja, ki bodo prenašala del svojega poslovanja v tujini nazaj domov.

Za Evropo to pomeni drugačno ekonomsko okolje, ki bo zahtevalo odpravo doktrine zategovanja pasu, če se bo želela izogniti negativnim posledicam nove ameriške politike. Sedanja doktrina ekonomske politike, ki temelji na restriktivni fiskalni politiki in ekspanzivni denarni politiki, povzroča napačno oceno dejanskega stanja gospodarskega ciklusa in napačne napovedi potrebnih fiskalnih naporov za večino manjših držav v območju evra. Oživljanje gospodarskega ciklusa, ki je nujno, bo možno s kombinacijo nevtralne denarne in ekspanzivne fiskalne politike ter z obnovitvijo investicijskega zagona za infrastrukturne, tehnološke in obrambne programe, ki bodo zagotovili povečanje zaposlitvenih kapacitet in zagotavljali večjo neodvisnost na področju varnostne in obrambne strategije.

Zadnja ocena komisije o gospodarskih gibanjih v Sloveniji je ugodna glede rasti BDP, izvoza, domače porabe in privatnih naložb. Hkrati se izboljšuje tudi zaposlenost in izkoriščenost proizvodnih kapacitet. Na prvi pogled je videti, da je naše gospodarstvo blizu polno zaposlitvenemu stanju in torej zahtevi za bolj omejitveno fiskalno politiko. Takšna ocena komisije temelji na izračunu proizvodne vrzeli, ki naj bi že v letu 2017 postala pozitivna, kar pomeni, da bo rast dejanskega BDP presegla rast potencialnega proizvoda. Ta izračun temelji na oceni »naravne« stopnje brezposelnosti, ki določa rast potencialnega proizvoda. Ker se ta ocena preveč opira na podatke o brezposelnosti iz zadnjih kriznih let, lahko napoveduje umetno nizko rast potencialnega proizvoda v prihodnjih letih. To pomeni, da skladno z uradno metodologijo lahko prehitro pride do ocene in napovedi pozitivne proizvodne vrzeli. To pa v nadaljevanju povzroči, da se strukturni fiskalni položaj države neustrezno poslabša in odmika od srednjeročne zahteve komisije o izravnanem saldu.

Prav to so glavne ugotovitve komisije za Slovenijo. Zato je bistveno, da vlada in ministrstvo za finance neodvisno preverita verodostojnost izračunov komisije in vztrajata pri argumentih o strokovno spornih izhodiščih veljavne metodologije za izračun fiskalnega napora. Obstaja namreč alternativni pristop za takšen izračun, ki ne temelji na uporabi nemerljivih kategorij, kot je potencialni proizvod, temveč na izhodišču o dovoljeni ravni dolga in temu ustrezno prilagojeni politiki fiskalnega salda.

Takšna, lahko da sporna, ocena komisije seveda pomeni tudi klasičen nabor zahtev glede strukturnih prilagoditev/reform, ki jih mora Slovenija nujno izpeljati. Ta vsebuje sanacijo in privatizacijo saniranih bank, preureditev trga dela, pokojninsko, zdravstveno reformo in deregulacijo poklicev. Če odmislimo dileme, ki so nastale zaradi predpisane metode sanacije bank in načina privatizacije saniranih bank, ostane razmislek, kaj so res nujni institucionalni posegi v sistem v tem trenutku. Izkušnje kažejo, da je bolj kot problem »fleksibilnosti« trga dela problem načina pogajanj o določitvi plačnega sistema v javnem in privatnem sektorju.

Najprej bi se morali posloviti od »idealnega« sistema plač v javnem sektorju in jasno ločiti sektor države od samostojnih subjektov v javnem sektorju. Potem bi morali določiti minimalne pogoje v javnem sektorju, o katerih bi se morali pogajati delodajalci in delojemalci. Ker ima vlada jasno institucionalno pogajalsko in strokovno moč, bi morali sindikati resno proučiti dobro prakso delavske zbornice v Avstriji, ki je prinesla strokovno in pravno enakopravnost z vlado in boljšo zaščito delavskih pravic, kot velja pri nas. Poleg tega je nujna reforma javnih zavodov v institucije, podobne neprofitnim gospodarskim družbam, z jasnimi cilji glede učinkovitega zagotavljanja javnih dobrin. Javno ne pomeni po definiciji neekonomično in ekonomično ni nujno tudi profitno obnašanje. To velja predvsem za zdravstvo in visoko šolstvo.

Vse ostalo, na primer ponovna davčna reforma pa, če gre za zniževanje davkov, ne sodi v čas, ko naj bi se po mnenju komisije slovensko gospodarstvo ponovno začelo pregrevati v resnici ali zgolj zaradi čudaško predpisane metodologije.