Koncertni nosilec instrumentalne zvrsti, ki se ji je umetniško zapisal Lorenz, je bil tokrat njegov sin Domen; generacijsko pestro občinstvo (številni glasbeniki, a tudi zvesti ljubitelji) pa nas je spomnilo na »aktivistično« širino očeta. Tomaž Lorenz ni bil samo violinist (umetnik, pedagog). Skrbel je – in to s prav neverjetnim žarom – za kroženje glasbe, s tem pa tudi za socializacijsko plemenitenje skupnega prostora. Ni torej čudno, da je tako velik del prizadevanj posvetil mladim in komornemu mediju, ki poustvarjalcu in poslušalcu odpira uho za drugega oziroma za vzajemnost. Programske poti, ki jih je vzpostavil kot pobudnik ali soorganizator, so del našega kulturnega zemljevida. Lorenza najdemo v ciklih Glasbene mladine, v projektu Imago Sloveniae, navsezadnje pa tudi v »duhu kraja« – pomislimo na Modri salon hotela Union in vse Glasbene nedelje ter druga srečanja.
Reprezentativni kosi repertoarja za violinsko-klavirski duo so tako delovali kot počastitev glasbenika in glasbe, seveda pa tudi kot priložnost za oba predstavnika nove poustvarjalske generacije. A z izjemo dodatka (Montijevega Čardaša) zahtevnost sporeda ni bila usmerjena k virtuoznosti; pravzaprav se je zdelo, da se narava violinistovega tonskega oblikovanja že sama odvrača od tovrstnih zunanjih učinkov. V končnici uvodoma odigranega Tartinija (Vražji trilček) je interpret sicer razprl pričakovano perjanico dvojemno-kombinacijskih umetelnosti, v skladbi kot celoti pa je predvsem poudaril nihaje med zadržanimi in bolj vihravimi odseki.
Podobni dvojnosti smo sledili tudi ob Brittnovem zgodnjem spajanju razsekane naostrenosti in »znanih« idiomov (Suita za violino in klavir) – a izvedba se je vendarle najbolj poistovetila z nežnim razblinjanjem tona/toka (Uspavanka). Pri Domnu Lorenzu sta najopaznejša intimizem in mehkoba z otožnim vibratom. Prelil ju je v introvertirana nižišča velike Franckove Sonate (A-dur), katere izvedba se je odpirala tudi drzni hitrosti, čeprav brez docela jasne tonske projekcije. Nekoliko manj čvrst je bil dramatični rob skladbe (drugi stavek), zlasti zaradi premalo izklesanega pianistkinega prispevka – Beata Ilona Barcza se je sicer izkazala kot dobra partnerska sooblikovalka.
Ob kratkem pogledu na večer radijskih Simfonikov, ki je potekal hkrati (!) s simfoničnim dogodkom v organizaciji Ljubljana Festivala, je očitno, da naši prireditelji še naprej ravnajo, kakor da bi bila Ljubljana Dunaj, Berlin ali London. No, po nabito polni Gallusovi dvorani (popolna izjema v ciklu Kromatika) gre sklepati, da tudi obiskanost ni nikakršen problem – če le uvrstiš na spored Prvi klavirski koncert Čajkovskega.
Preostalo je tako ali tako manj pomembno – to, denimo, da je dal dokaj slavni pianist (Freddy Kempf) v zunanjih stavkih muzikalno poceni pulzirajočo izvedbo, ki je zanemarila liričnost in vznesena stopnjevanja, kadence pa zalila – in prevotlila – v pedalno zmazanost. Dirigent Matthew Coorey pa ni razočaral. Čajkovskega je enovito naravnal po Kempfu; ob tako kontrastnih orkestrsko-zvočnih predlogah, kot sta Preludij k favnovemu popoldnevu (Debussy) in Čudežni mandarin (Bartók), pa je dosegel prosojno modelacijo (med drugim odlična flavta) in, na drugi strani, »barbarsko« neizprosnost slojnega kolaža.
