Na oder Prešernovega gledališča Kranj se bo izza sten v soboto privlekla Stenica. Predstava je nastala po motivih pravljične komedije Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega (1893–1930). Veliki ruski avantgardist, znan kot eden utemeljiteljev futurizma in avtor pesnitve Oblak v hlačah, je z družbenim angažmajem v pesništvu v prvih letih po ruski revoluciji navduševal množice, nato pa doživel kritiko (bivšega) proletariata, saj je satirično grajal hinavstvo in povzpetništvo malomeščanstva v zbirkoratizirani novi družbi, ki ni več imela posluha za posameznika. Slednje mu je najbolje uspelo prav v dveh satiričnih dramah, Velika žehta (1930) in Stenica (1928).
Kje smo izgubili tovarištvo?
Četudi je slednjo v slovenščino France Klopčič prevedel že leta 1972, bo jutrišnja uprizoritev nov prevod Tatjane Stanič. Avtorja projekta, režiserja Jerneja Lorencija tokrat zanima, kaj se je v družbi spremenilo od časov Majakovskega do danes. Kako se je posameznik, slehernik, mali človek znašel in živel v velikih sistemih? Kako ga je zgodovina peljala naprej, dokler ni obležal na obalah naše sodobnosti? Kje smo medtem izgubili tovarištvo, solidarnost in skupno, razmišlja uveljavljeni režiser, ki se je v zadnjih letih podpisal pod uprizoritve, kot so Iliada, Kralj Ubu ter odmeven avtorski projekt, z veliko nagrado Borštnikovega srečanja nagrajene Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk.
Zgodba Stenice je postavljena v dve časovni obdobji, in sicer v čas graditve socializma po oktobrski revoluciji, in petdeset let kasneje, ko se protagonist, ki bi si rad odpočil od revolucije in užival na lovorikah malomeščanskega koristoljubja, skupaj s stenico znajde v povsem drugačnem svetu – uniformirani družbi prihodnosti brez cigaret, alkohola, petja, preklinjanja in ljubezni. Zakaj se vsaka ideja, kot so komunizem, krščanstvo in navsezadnje tudi demokracija, sfiži, se sprašuje Lorenci, ki je Stenico aktualiziral in približal slovenski družbi tudi skozi lepe in manj lepe spomine na skupno življenje v Jugoslaviji. »Kaj je v človeku, da mora po eni strani čutiti svojo individualnost in unikatnost, hkrati pa velik del njega hlepi po stopitvi z množico? Kot bi bil ves čas razpet med tem bojem in kot da je ta razpetost na neki način gonilo zgodovine in s tem tudi njenih temnih plati,« razmišlja.
Lobotomija, ki povzroča črno luknjo
Predstava obenem tematizira odnos med spominom in pozabo, saj je spominjanje vedno selektivno, brisanje zgodovine pa se dogaja tako na individualni kot na družbeni ravni. Lorenci tako razmišlja, zakaj se Slovenci pretvarjamo, kot da Jugoslavije ni bilo in da nismo nikdar bili Jugoslovani, da nismo Balkanci ali Slovani: »Tovrstni izbrisi na kolektivni ravni so zelo nevarni. To je neke vrste lobotomija, ki povzroča črno luknjo, v kateri se zlahka rojevajo nove oblike fašizma, čemur smo dandanes vse bolj in bolj priča.«
