Družba Slovenski državni gozdovi (SiDG) te dni potencialnim kupcem pošilja v podpis pogodbe o prodaji lesa iz državnih gozdov. Slovenskim žagam je v povprečju odmerila od 20 do 30 odstotkov želenih količin lesa, kar je občutno manj kot v drugi polovici lanskega leta, ko je družba začela delovati, in tudi manj kot v letih, ko so žagarji les iz državnih gozdov odkupovali od koncesionarjev.
Povpraševanje devetkrat presega ponudbo
Razlog za tolikšno zmanjšanje dobave lesa iz državnih gozdov je dejstvo, da se je SiDG letos odločil za mini licitacijo lesa. Za drugo polovico lanskega leta je prodajne cene oblikoval sam, tokrat pa je potencialne kupce pozval, naj oddajo ponudbo, po koliko so pripravljeni odkupiti les iz državnih gozdov. Rezultat je pričakovan: k nam so priklicali Avstrijce, ki so za les pripravljeni in sposobni plačati več, zato ga bo glavnina verjetno šla na avstrijske žage.
Toda tega nismo mogli preveriti, saj v SiDG, čeprav je ta družba v stoodstotni lasti države, vztrajajo, da so podatki o konkretnih kupcih poslovna skrivnost. Razkrili so zgolj to, da so za razpisanih 703.000 kubičnih metrov lesa dobili okoli 250 ponudb, ponudniki pa so izrazili zanimanje za nakup devetkrat večjih količin lesa, kot so na voljo. Pogodbe za prodajo okoli 600.000 kubičnih metrov lesa so v SiDG ponudili v podpis 146 kupcem, dobrih 100.000 kubičnih metrov pa ga nameravajo prodati na javnih dražbah.
Kvazižagarji vozijo les čez mejo
Poznavalci pravijo, da Avstrijci lesa najbrž ne bodo na veliko odkupovali neposredno od SiDG, ampak prek posrednikov, torej prek prekupčevalcev, ki so registrirani v Sloveniji in les vozijo na tuje žage. Po naših informacijah les, ki ga odkupijo od SiDG, Avstrijcem na veliko že prodajajo posredniki (kvazižagarji) in tudi lesnopredelovalna podjetja. Med njimi naj bi bilo celo najbolj paradno – Lip opažene plošče Bohinj, ki je četrti največji proizvajalec opažnih plošč v Evropi in je od leta 2015 v 75-odstotni avstrijski lasti. Direktor Alojz Burja to odločno zanika. »Lip ni nikoli izvažal državnega lesa. Hlodovino pretežno kupujemo od zasebnikov, tisto najdražjo iz zasebnih gozdov, ki je v proizvodnji plošč ne potrebujemo, pa prodamo, manjši del tudi v Avstrijo,« trdi Burja.
Tudi v Lip Bled, kjer je prav tako direktor Burja, so razočarani nad skromno količino lesa, ki jim jo je za leto 2017 odmerilo državno gozdarsko podjetje.
»Na leto potrebujemo okoli 100.000 kubičnih metrov hlodovine. Lani smo je od SiDG v pol leta odkupili 9000 kubičnih metrov, zato smo letos pričakovali 20.000 kubičnih metrov, dobili pa naj bi jih zgolj 6000,« pravi Alojz Burja. »Pričakovali smo bistveno več lesa, še posebno zato, ker smo verjetno največji predelovalec hlodovine v Sloveniji, ker delamo končne izdelke in imamo zaposlenih okoli 250 ljudi, ki plačujejo davke. Ko je SiDG pri ustanavljanju imel veliko hlodovine, zlasti lubadark, in jo je težko prodal, smo mi kupili 9000 kubičnih metrov, zdaj bomo pa vse leto dobili 6000 kubičnih metrov. To je slabo. Razočaran sem.«
Imamo okoli 700 žag, od tega 50 resnih
Sistem licitacij pri prodaji lesa iz državnih gozdov najbolj ogroža slovenske žage, ki jih je, če upoštevamo tudi tiste na kmetijah v okviru dopolnilnih dejavnosti, okoli 700, »resnih« žagarjev pa je kakih 50. Žagarji, ki so bili v preteklosti les sposobni plačati, so ga dobivali tudi od koncesionarjev, zato danes ugotavljajo, da je bil prejšnji sistem zanje boljši.
Žagarji so kritični tudi do politikov, ki so poslovodstvo SiDG potisnili v položaj, ko se ne more ubraniti, saj mora med izvajalci del v državnih gozdov izbrati tiste, ki ponudijo najnižjo ceno, med kupci lesa pa tiste, ki zanj ponudijo največ. To po njihovem vodi v zlom gozdarstva in lesarstva, ki z Avstrijci (še) nista sposobna tekmovati, še zlasti zato, ker ponujajo dumpinške cene.
