Danes je vprašanje vpliva zgodb, predvsem filmskih, televizijskih, video in računalniških, postalo legitimno vprašanje predvsem zato, ker so že cele generacije ljudi dobile najbolj odločilno »vzgojo« ne prek 570 strani dolgega romana, kjer se je treba prebiti do polovice, da bi v nekaj stavkih dobili opis umora, potem pa še dvesto stani o kesanju, ampak prek instantnih medijev, ki ne izgubljajo časa. In so, kot vemo, polni krvi in nasilja. Kri in nasilje sta v življenjih (v dnevnih in otroških sobah) velike večine tako nenehno navzoča, kot bi vsi nenehno živeli v Alepu. Res je, da nas tisti svareči glas po zakonu obvešča, da naj otrokom razložimo, da je to »le film«, a ločnica med fikcijo in resničnostjo je tanka, vse bolj tanka, kar dokazuje tudi krasni izum: resničnostni šov.
Resničnostni šov je nekje na pol poti med amaterskim »glumakanjem« in resnično čustveno inkontinenco udeležencev, ki hočejo biti videni, potrjeni. Hočejo biti ljubljeni. Lajkani. In hočejo unovčiti svoj »pogum«.
Zdaj smo doživeli še združitev tega dvojega: realen zločin, ki je bil za storilca očitno tako filmičen, da bi ga bilo enostavno škoda ne posneti, ko pa vemo, kako radi imajo ljudje facebook, še posebno prenose v živo, brez cenzure. Draž »zvezdništva« na facebooku (200.000 ogledov, več kot tisoč lajkov, več kot tisoč ljubečih gledalcev) je storilcema očitno zabrisala realnost in ju je na koncu tudi potopila, saj so ju na podlagi posnetka zlahka prijeli. Človek, pretepen in pozabljen v ledeni noči, pa je včeraj v bolnišnici umrl.
Ljudje so od nekdaj hoteli videti usmrtitve, pa naj je šlo za obredna žrtvovanja, za versko blazna zažiganja ljudi na grmadi ali za današnje »sterilne« eksekucije v ameriških zaporih. Vedno so naivneže prepričevali, da ta človek predstavlja tako veliko zlo, da ogroža vso družbo. Eksekucija je imela vlogo ustrahovanja in nato katarze, seveda z »moralnim« naukom, da so žrtvovanja potrebna, če naj družba ostane moralna. Na tak način je bila smrt še vedno tabu, opozorilo o ultimativni kazni od zgoraj, od boga ali države. Film, televizija in internet so omogočili popolno detabuizacijo, »demokratizacijo« smrti, tako s svojo množičnostjo kot z »normalizacijo« pobijanja kot nečesa, kar naj bi bilo človeku domnevno inherentno. In tako kot med poročili iz bombardiranih mest jemo sendvič, je le nekaj ljudi ob ogledu posnetka v živo dojelo, da gre zares, in opozorilo policijo. Vsi drugi so morda, vajeni filmov, podvomili o resničnosti, morda so rahlega želodca ugasnili računalnik, morda pa se jim je zdelo, da jih to ne zadeva.
