Tako kot v vsaki stvari je tudi v razpravi glede terana nekaj dobrega: nenadoma smo se Slovenci začeli zanimati za hrvaška vina. Tako se bo povprečno slovensko znanje o hrvaških vinih dvignilo visoko nad raven počitniškega namiznega belega vina za bevando v dalmatinski konobi. Denimo ta teden imate v okviru 4. Salona penečih vin v Ljubljani priložnost spoznavati hrvaške penine, ki jih bodo predstavili tudi na degustacijski delavnici.
Ne dvomim sicer, da vsi starejši od 45 let, ki še pomnijo SFRJ, poznajo bakarsko vodico alfo in omego sindikalnih zabav tozdov in sozdov. Šlo naj bi za naravno peneče vino, ki so jo kmetje iz okolice Bakra pri Reki, pridelovali že v 17. stoletju, po legendi skorajda istočasno, kot je začel penino izdelovati Dom Pierre Perignon v Šampanji. Sprva so bakarsko vodico proizvajali po metodi méthode rurale, ki temelji na večkratnem vrenju in filtriranju mošta, rezultat je precej sladko peneče vino, ki je bilo večinoma namenjeno domači uporabi. Po drugi svetovni vojni so peneče vino z istim imenom začeli pridelovati bolj množično, seveda ne po enaki metodi kot domačini, penina pa je postala sinonim socialističnega glamurja in cenene penine.
Odlične rose penine
Šele v zadnjih letih so hrvaški pridelovalci penin ponovno začeli staviti na kakovost. »Hrvaško je trend pridelave penečih vin zajel nekoliko kasneje kot Slovenijo. Zato je pridelovalcev še vedno manj kot v Sloveniji, čeprav je število v porastu, pri kvaliteti pa gre zaznati še nekaj pomanjkljivosti in napak, ki so posledica relativno kratke tradicije pridelave penečih vin,« meni sommelierka Nina Levičnik, poznavalka hrvaških vin, ki je sodelovala tudi pri organizaciji 1. Salona penečih vin v Zagrebu, ki je potekal pretekli konec tedna. »Mogoče je še največja razlika med slovenskimi in hrvaškimi penečimi vini ta, da na Hrvaškem še preveč eksperimentirajo, predvsem z ostankom nepovretka sladkorja in sortami.«
Na Hrvaškem za pokrajino z začetki pridelave odličnih penečih vin velja Istra. Vinska klet Misal Peršurić za svoja peneča vina na ocenjevanjih redno dobiva najvišje ocene, prav tako vinska klet Meneghetti iz Bal, kjer peneča vina izdelujejo pod drobnogledom italijanskega enologa Walterja Filiputtija. Sicer pa za hrvaško Šampanjo velja Plešivica, pokrajina tik ob slovenski meji v Beli krajini. Tam je najbolj poznana vinska klet Tomac, poleg nje pa tudi kleti Šember, Kurtalj in Ivančić. Penine so začeli pridelovati še v drugih hrvaških vinorodnih pokrajinah, denimo v Dalmaciji prednjači vinska klet Babich.
Ena od značilnosti hrvaških penin je tudi ta, da so načeloma bolj izčiščena rose peneča vina. »Zdi se, da se pri belih vinih vinarji precej bolj iščejo oziroma iščejo tisto nekaj, kar jih bo naredilo drugačne od drugih,« meni Nina Levičnik in dodaja, da hrvaški pridelovalci penečih vin veliko bolj kot slovenski posegajo po avtohtonih sortah grozdja: »Na salonu v Zagrebu je bilo mogoče pokusiti peneča vina, ki so bila sortna ali zvrsti v kombinaciji z mednarodnimi sortami iz pošipela oziroma šipona, malvazije, graševine oziroma laškega rizlinga, pošipa, žlahtine, rumenega plavca, maraštine oziroma rukatca, muškata, grka in kraljevine.«
Na ljubljanskem Salonu penečih vin bo mogoče pokusiti tudi dve najbolje ocenjeni peneči vini z zagrebškega salona. To sta blanc de blancs, 2010 kleti Misal Peršurić iz Istre in v kategoriji rosejev međimurski Sibon, rose, 2014, brut.
