Ta poteza je dobrodošla, saj je pri nas (še zlasti) neodvisna umetniška scena skrajno centralizirana. Vsaj polovica institucionalno priznane produkcije se ustvari in prikaže v Ljubljani, kjer prebiva tudi znaten delež aktivnih umetnikov in kulturnih delavcev. Izhodišče cikla se nanaša na sliko Ivane Kobilce Slovenija se klanja Ljubljani (1903), ki prikazuje poosebljene podobe provinc pred personifikacijo Ljubljane. Kustosa razstave Jani Pirnat in Matija Plevnik sta to prizmo obrnila in dala besedo provinci. Prvo je na vrsti Celje.
Prav tako je dejstvo, da je bila Kobilca sploh prva umetnica, ki je prejela tovrstno javno naročilo (za sejno sobo ljubljanskega magistrata), vplivalo na odločitev, da se na razstavi Pozdravi iz Celja predstavijo le (ženske) ustvarjalke. Četudi to nekoliko omeji celostno obravnavo tamkajšnje likovne scene, je ta prikazana dovolj dosledno in razločno. Izbrane avtorice so predstavljene v partikularni in univerzalni luči hkrati; opazne so njihove težnje, da se postavijo v odnos do občega duha aktualnega časa, na drugi strani pa se osredotočajo na specifične teme lastnega neposrednega okolja, nanašajoč se na družbeno klimo, zgodovinske pojave in lokalne posebnosti. Razmah nove umetniške scene v Celju, ki se je vzpostavila na podlagi kolektivne samoorganizacije mladih ustvarjalcev, delujočih v kreativnem skvotu v letih 2002–2003, je v dokumentarcu ovekovečila Hana Vodeb. Iva Tratnik in Andreja Džakušič sta na odprtju razstave izvedli sugestivni performans, kjer sta kot par mavčnih levjih kipov negibno klečali ob vhodu v razstavišče. Njuno delo se ob podrobnejšem pogledu sicer izkaže za večplastno, nanašajoč se na življenje in delo obskurne slikarke Elde Piščanec (1897–1967), vendar avtorici vse premalo posegata po vizualnih sredstvih. Zgodbo o slikarki mora obiskovalec pač prebrati v priloženem besedilu.
Med preostalimi deli, ki so raznolika v pristopu in dinamična v medsebojnih odnosih, izstopa prostorska instalacija Rajski vrtAne Straže, ki s fotografijami in videom načenja odnos do golote v različnih (verskih) tradicijah – in s tem povezanimi dvojnimi merili. V krščanstvu so upodobljene svetnice lahko gole, v stvarnem svetu pa je to skrajno pohujšljivo, kar se ironično odraža v avtoportretih, kjer si avtorica z oblačili zakrije pogled, medtem ko njeno telo ostane golo. Izjemno intrigantni so kolaži v avtorskih knjigah Mie Špindler, sestavljeni iz na ulici najdenih predmetov. V podobno razgibanem ritmu se vrstijo tudi dela preostalih avtoric (Maja Hodošček, Manja Vadla, Bojana Križanec), ki kolektivno dokazujejo, da sodobna umetnost ne živi zgolj v kulturnih središčih in centrih moči.
