Na seznamu »največjih« ni skorajda nobene organizacije, ki bi se formirala v zadnjih recimo desetih letih, torej nikogar relativno novega, vsekakor pa na njem ni organizacije, katere jedro bi tvorili mladi. Generacijsko obnavljanje ne manjka le od zunaj, pač pa tudi navznoter, kar bi se potrdilo, če bi potrkali na vrata tako rekoč kogar koli s seznama – na vodstvenih položajih bi našli same zaslužne kulturnike, ki delujejo že od 80. ali vsaj 90. Vodilnih ali pomembnih položajev v največjih zasebnih kulturnih organizacijah (to še bolj velja za javni sektor, kjer je problem globlje sistemski) nikjer ne prevzemajo mlajši kolegi. Prav tako nihče ne predaja štafetne palice na dolgi rok prek mehanizma mentorstev, ki bi bodoče profesionalce posvetili v skrivnosti in praktično stvarnost posla. Pri nas se žlahtno znanje o tem, kako stvari dejansko funkcionirajo (sila domačijsko) in na kaj je treba biti pozoren (na to, da se zamerimo le tistim, ki se jim lahko), ne prenaša. Kar morda niti ni slabo.
Cel kup mladih kreativcev pri 20 in 30 letih sicer dnini v etabliranih institucijah, javnih in zasebnih. Prekarno, prek študentskih napotnic in avtorskih pogodb. Brez izjem kot deklice za vse: piarovci, organizatorji, izpolnjevalci obrazcev, strokovnjaki za evropske razpise, prodajalci, dežurni stojničarji, moderatorji. V javnih zavodih so v najboljših primerih na nestabilnih delovnih položajih, ki se financirajo iz evropske malhe in na katerih ne sprejemajo odločitev – potencialno prebojnih, svežih, dobrih. Ne morejo si obetati napredovanj, če so njihove ideje preveč alternativne, lahko pa računajo na preboj, če se ne bodo oddaljevali od »programske« perutničke šefa. Nihče ni niti blizu korita, veliko pa jih uživa v dajanju vtisa, da pri njem so. Povzpetništvo je beseda, ki postaja arhaizem: danes se lahko mladi kader stokrat ukloni, a to ne pomeni, da kamor koli leze ali da se sploh premika. Če tole bereš in po petih letih pri istem delodajalcu še vedno vsak dan trepetaš, ali mu boš jutri še lahko odnašal rit pri teh in onih malenkostih ter kuhal kavo, je to kolumna o tebi.
A to ni zgodba o zavisti, pač pa o škodi, ki se s tem dela neki drugi »instituciji«: generacijskemu zavezništvu. Ko sem pred dnevi govorila z mladima filmskima producentoma, sta me spomnila, zakaj je pomembno, da mlad režiser za svoj projekt poišče mladega producenta. Ker gre pri ustvarjanju filma za sodelovanje, razumevanje, za komunikacijo, ta pa je znotraj generacij drugačna. Daleč od tega, da bi bilo povezovanje kreativcev iste generacije nujno in v vseh primerih boljše, vendar pa je za zdravje okolja nujno, da se redno ustvarjajo generacijska zavezništva. Zanje ta čas zmanjkuje energije, ker generacija, ki je skovala izraz »generacijski apartheid«, v tem trenutku nekomu 25 let starejšemu kuha kavo.
Nič čudnega, da so generacijske debate v zadnjih dveh, treh letih zdrsnile z lestvice priljubljenih in perečih medijskih tem. Iz mode so javne debate o (neobstoječi) medgeneracijski solidarnosti, o posledicah in možnih rešitvah za anomalije trga dela, o nujnosti zaposlovalne in pokojninske reforme, o legijah prekarnih delavcev. Celo beg možganov in iskanje kariernih priložnosti na Kickstarterju že nekaj časa nista več med udarnimi medijskimi zgodbami. Medijske zgodbe povedo vsaj toliko o družbi kot tiste medijske zgodbe, ki jih ni.
Počasno izginevanje generacijskih tem iz slovenskega medijskega vsakdana je simptom družbenih premikov. Generacijski diskurz se je izpel, ker je v resnici generacijski boj končan. Kmalu bo preteklo prvo (po)krizno desetletje, v katerem so se mladi postarali za deset let, ugotovili, da na solidarnost med generacijami ni mogoče računati, in svoje življenjske situacije pokrpali v skladu z možnostmi. Naslednji val kritičnih, deziluzioniranih mladih še nima udarne sile.
Medtem ko gledam svoje kolege, kako postajajo nekomu piarovci, organizatorji, izpolnjevalci obrazcev, strokovnjaki za evropske razpise, prodajalci, dežurni stojničarji, moderatorji, deklice za vse, razmišljam, da ni nič slabšega od na videz spravljene tišine, atmosfere dozdevnega sožitja. Poči, ko je vse v najlepšem redu. Udarni val pa je zares ogromen le, kadar se isti solidarizirajo z istimi.
