Pri energetskih prenovah objektov je priporočljivo slediti ukrepom po določenem zaporedju tehničnoizvedbenih rešitev. Na prvem mestu je regulacija ogrevanja, sledi izolacija fasade, ki bo zmanjšala potrebo po energiji za od 35 do 40 odstotkov, potem zamenjava oken, ki naj bi zmanjšala potrebe po energiji za okoli 15 odstotkov, izolacija podstrešja bo od potrebne energije za ogrevanje odštela še okoli 20 odstotkov, naslednji ukrep je zamenjava kurilne naprave, izolacija tal, stropov in kleti pa bo potrebo po energiji zmanjšala še za okoli 13 odstotkov. Skupaj to pomeni, da lahko z izoliranjem objekta zmanjšamo potrebo po energiji kar za od 70 do 75 odstotkov, ob tem pa se bo zmanjšala tudi potreba po energiji za poletno hlajenje. Zmanjšanje stroškov za ogrevanje bo doseglo skoraj 50 odstotkov, kar je seveda veliko. Predvsem pa je tudi ugodje bivanja v toplotno dobro izoliranem objektu prijetnejše.
Klasika ali alternativa
Ob izolaciji objekta se pogosto pojavlja vprašanje, kakšne materiale uporabiti. Klasične, kot so stiropor in stirodur (stiroporju pravilno pravimo ekspandirani polistiren – EPS, stirodurju pa ekstrudirani polistiren – XPS) ter steklena in kamena volna ali pa naravi še bolj prijazne izolacije, med katerimi so najpopularnejše celuloza in lesena vlakna, ovčja volna, reciklirani tekstil in druge. Te »naravi prijaznejše izolacije« pa je treba jemati z zelo veliko rezervo. Večina uporabnikov prisega na klasične izolacije, seveda pa so nekatere primernejše za ene, druge pa za druge vrste uporabe.
Za fasade so prva izbira lamele ali plošče iz kamene volne, zelo so priljubljene in cenovno nekoliko ugodnejše fasadne plošče iz stiroporja. Steklena volna na tem področju skoraj ne konkurira, je pa zato prisotnejša na podstrešjih. Tam se pogosteje uporablja tudi plošče iz kamene volne, s katerimi dosegamo daljši toplotni zamik, se pravi, da dalj časa traja, da zunanja toplota prodre v notranjost. Za podzidke je praktično edini odgovor stirodur. Izolacija tal je tudi zelo različna, se pa spet največ uporablja stirodur ali striropor in plošče kamene volne, seveda pa morajo biti materiali prilagojeni namenu uporabe.
Izoliranje objekta je zahtevno področje, poleg kakovostnega materiala ne zanemarite niti dobrega načrtovanja celotne izvedbe in izvedbe same, ki mora biti izpeljana strokovno, tako da za seboj ne bo puščala toplotnih mostov in drugih težav.
Značilnosti gradnje v preteklosti
Stanovanjske stavbe iz različnih obdobij so različno grajene in nimajo enakih energijskih izhodišč, zato je tudi poraba energije v njih različna, večinoma pa je previsoka. Pri starejših zgradbah se je nekaterim elementom ovoja zgradbe življenjska doba iztekla in so potrebni temeljite prenove. Podobno velja tudi za ogrevalne sisteme. Pri novejših zgradbah so elementi ovoja (fasade) zgradbe zasnovani pravilno, vendar zaradi pomanjkljivosti pri gradnji in izdelavi prihaja do prevelikih toplotnih izgub. Večjo porabo povzročajo tudi ogrevalni sistemi, ki pogosto niso hidravlično uravnoteženi in so brez sodobne centralne lokalne regulacije. Zanimive so značilnosti gradnje v posameznih obdobjih.
Pred 1920
Večstanovanjske stavbe pred letom 1920 imajo debele mešane kamnito-opečne zidove, debele od 38 do 65 centimetrov, škatlasta okna, lahko tudi ornamentirane in pogosto spomeniško zaščitene fasade, obokane kleti, lesene strope in visoke etažne višine. Toplotno zaščito se lahko izvede z notranje strani, vgrajuje se posebej izdelana škatlasta okna z dodatno zasteklitvijo, sanira se toplotne mostove stikov notranjih sten z zunanjimi, izolira strop v kleti, strop nad zadnjo etažo oziroma streha. Zaradi starosti so te stavbe potrebne celostne prenove, ki poleg celostne energetske sanacije zajema tudi arhitekturno in statično sanacijo. Gradnja do 1940
Stanovanjske zgradbe predvojnega obdobja do leta 1940 so običajno solidno grajene, a slabo vzdrževane, s še vedno debelimi polnimi opečnimi zunanjimi zidovi debeline 38 centimetrov, še z lesenimi, tramovnimi stropovi, z lesenimi okni. Pojavijo se prvi betonski stropi, etažna višina se niža, manjša se profiliranost fasad. Strehe in podstrešja so praviloma neizolirani, razen če so podstrešja bivalna. V tem primeru so tudi strehe večinoma prenovljene in toplotno zaščitene, pogosto s premajhno debelino toplotne izolacije. Mogoča je izvedba zunanje toplotne zaščite, izolacije stropa nad kletjo in zadnjega stropa, mogoča sta vgradnja pasivnih oken in prezračevanje z rekuperacijo …
Stavbe do 1970
Stanovanjske stavbe, zgrajene do sredine sedemdesetih let, so slabše ali kvečjemu enako kakovostno grajene kot stavbe, ki so bile zgrajene do leta 1940. Razlogi so v pomanjkanju in varčevanju z gradbenimi materiali. Stene so stanjšane na 30 centimetrov, izolacijskih materialov ni, fasade so preproste. Pogosti so balkoni in lože, ki so pritrjeni na vmesne plošče, tam pa so običajno toplotni mostovi. Večina zgradb je grajenih z modularno opeko, pozneje se pojavljajo tudi liti beton z nezadostno toplotno izolacijo, zidaki iz žlindre in elektrofiltrskega pepela (radon?). Tudi te stavbe so potrebne temeljite gradbene in energetske sanacije, zamenjave oken in drugih vzdrževalnih ukrepov. Pri stavbah iz tega obdobja je mogoče z minimalnimi dodatnimi investicijskimi posegi doseči občutno zmanjšanje porabe energije. Posledice ukrepov učinkovite rabe in obnovljivih virov energije so toliko bolj vidne pri večnadstropnih stanovanjskih objektih in javnih stavbah.
Osemdeseta leta z minimalno izolacijo
Novi predpisi so v osemdesetih letih, ko je nastopilo obdobje intenzivne gradnje večjih stanovanjskih naselij, že zahtevali večji nadzor pri zidavi večnadstropnih stanovanjskih stavb, zlasti stolpnic. Stavbe so masivne, z dodatnim slojem toplotne izolacije, ali pa skeletne z zidanimi fasadnimi polnili. Prevladujoč material za gradnjo večnadstropnih objektov je beton, zasebne hiše pa so bile grajene stihijsko, predvsem iz opeke. Stanovanjske hiše so večjih tlorisnih površin, nekatere brez toplotne izolacije ali pa je ta neustrezna. Kot izolacijski material se je pogosto uporabljalo siporeks in porolit, redkeje toplotno izolacijo. Zaradi novih materialov in samograditeljskih podrobnosti so pogoste nedoslednosti pri izvedbi tesnjenja, zato je pogosto tudi zamakanje. Okna so velika, aluminijasta ali lesena in večinoma neustrezna zaradi enoslojne ali dvoslojne zasteklitve. Energijski in gradbenosanacijski ukrepi morajo pri takšnih stavbah temeljiti predvsem na zamenjavi neustreznega stavbnega pohištva in dodatni toplotni izolaciji streh in stropov ter sanaciji večjih toplotnih mostov, zrakotesnosti, zvočni zaščiti in uvedbi prezračevanja z rekuperacijo.
Devetdeseta leta
V devetdesetih letih je gradnja postala raznolika, ob opečni zidavi se v večjem obsegu pojavi lahka montažna gradnja, predvsem pri enodružinskih hišah. Povečal se je delež opečnih stavb s toplotno izolacijo vseh konstrukcijskih sklopov, zato so stavbe v povprečju precej dobro izolirane. Vgrajena okna so lesena, aluminijasta in PVC. Povsod prevladuje dvojna zasteklitev, do leta 2000 predvsem »termopan«, po tem pa se počasi začne uveljavljati energijsko učinkovita dvoslojna zasteklitev. Novejši objekti, zgrajeni po letu 1990, so bolje toplotno izolirani, zato je smiselno objekt dodatno toplotno izolirati le v primeru, ko so posamezni elementi konstrukcijskih sklopov poškodovani ali je predvidena njihova zamenjava. Dodatno je smiselno izolirati poševno streho nad ogrevanim podstrešjem in zamenjati stekla na oknih.
