Včasih vse prehitro pozabimo, da je bila Ljubljana še pred drugo svetovno vojno precej manjša ter da so nekateri deli mesta, ki so zdaj skoraj v Centru, tedaj bili še primestne vasi. Ena takih so bile Glince, predel Viča od sedanje Oražnove ulice do viške šole in čez Tržaško cesto do Zavetiške ulice, ki je uradno postal del mesta šele leta 1935. Glince – poimenovane po potoku Glinščica – so nastale v 18. stoletju, ko so bile na tem predelu večinoma kmetijske površine z le nekaj hišami. Toda tik pred drugo svetovno vojno so Glince doživele pravi naselitveni bum: leta 1890 je v 115 hišah na Glincah živelo 1593 ljudi, leta 1931 pa v 185 hišah 2189 ljudi.
Temu je v veliki meri prispevala organizirana gradnja hiš. Na Tržaški cesti je še danes ob tovarni Ilirija avtobusna postaja, poimenovana Stan in dom, ki se imenuje po projektu gradnje hiš na Idrijski ulici nedaleč od postaje.
Če se sprehodite po Idrijski ulici, danes skoraj idilični stanovanjski ulici, opazite, da so vse hiše enake. Vse so nastale v dvajsetih letih preteklega stoletja, ko je Stavbna kreditna zadruga Stan in dom začela graditi kolonijo pod okriljem Zadružne banke, katere predsednik je bil tedaj socialdemokratski politik Anton Kristan. Hiše so bile zgrajene po načrtih arhitekta Ivana Zupana, zgradili pa so jih do leta 1927. Tedaj so jim Ljubljančani rekli švicarske hiše pa tudi gozd mavrahov, saj so vzbujale pozornost s koničastimi strehami. Skupno so na Idrijski ulici zgradili 25 hiš na različno velikih parcelah. Hiše so bile velike od 60 do 80 kvadratov, s skupno od tremi do petimi sobami, večje so imele tudi lože, vse pa tudi podkletene.
Vsem pa je bilo skupno to, da so jih obdajali vrtovi. Leta 1927 so v reviji Domači prijatelj zapisali, da bo treba »v tej koloniji še napraviti lične ograje, nasaditi topolov drevored ter vrtove s sadnim drevjem, smrekami in brezami. Čim več bo med hišami drevja in zelenja, tem lepša bo kolonija.« Hiše so bile naprodaj od 100.000 do 130.000 dinarjev, banka pa je ponujala kredit z desetodstotnimi obrestmi. Za primerjavo: uradniki, ki so jim bile namenjene hiše, so tedaj zaslužili okoli 3000 dinarjev na mesec.
Ko so kolonijo dogradili, je bilo treba poimenovati ulico. Na Viču je bilo tako, da so večje poimenovanje ulic izvedli leta 1923, ko so denimo ulice v Rožni dolini in na Glincah poimenovali z rimskimi številkami, češ da jih ne bo treba preimenovati vsakič, ko se bo zamenjala oblast, malce pa so se tudi zgledovali po ameriškem sistemu imenovanja ulic. Toda ko se je pojavila nuja, da poimenujejo ulico ob novih stavbah kolonije Stan in dom, so se odločili, da bodo imena novih ulic zbrali z anketo, in tako je leta 1926 nastala Idrijska ulica.
Tudi druge glinške ulice niso dolgo obdržale imen z rimskimi številkami: že leta 1939 so vse preimenovali, vključno s Postojnsko ulico nedaleč od Idrijske, ki je bila tedaj ulica Glince I. Odločili so se za poimenovanje z imeni, ki so se navezovala na kraj. Tako je še vedno eno bolj zanimivih imen Tesna ulica za viško pošto, ki je natančno taka, kot jo opisuje ime – tesna. Ali pa Bobenčkova ulica, imenovana po nekdanji gostilni. Zanimivo pa je, da so prebivalci Rožne doline tedaj zavrnili preimenovanje ulic z rimskimi številkami v domača imena, češ da so se na rimske številke že navadili.
