»Vedno se ukvarjam s splošnimi temami, toda pri tem izhajam iz konkretnih dejstev. V tem pogledu se imam zato za zgodovinarja, zgodovinarja idej in dogodkov, kajti filozofi se ukvarjajo predvsem z abstraktnimi vsebinami,« se je na svoje delo nekoč ozrl Tzvetan Todorov, eden osrednjih evropskih intelektualcev zadnjih desetletij. Avtor vrste knjig in esejev, ki je s svojimi razmišljanji zaznamoval sila širok nabor področij, od literarne teorije in zgodovine do filozofije, sociologije in kulturologije, je umrl v torek v Parizu, star 77 let.
Od fantastike do holokavsta
Bolgarsko-francoski mislec se je rodil leta 1939 v Sofiji, kjer je tudi odraščal in nato diplomiral na tamkajšnji univerzi. Kot je povedal pozneje, je na njegovo delo močno vplivala mladostna izkušnja življenja v totalitarizmu, zaradi katere je bil dolgo zadržan do vsega, kar je bilo povezano z državo oziroma sistemi oblasti. Po magisteriju iz filologije se je leta 1963 preselil v Pariz, kjer je študiral pri slovitem teoretiku Rolandu Barthesu in leta 1966 doktoriral, nato pa se je zaposlil na pariškem Nacionalnem centru za znanstveno raziskovanje; kot gostujoči profesor je predaval še na številnih univerzah po svetu.
Na področju literature je v francoski kulturni prostor vstopil s prevodi ruskih avtorjev, predvsem iz obdobja ruskega formalizma, ter s svojo vplivno strukturalno analizo fantastičnega v književnosti (Uvod v fantastično literaturo, 1970). V poznejših delih je večkrat obravnaval zapuščino različnih mislecev (Benjamin Constant, Jean-Jacques Rousseau, Mihail Bahtin), sicer pa se je osredotočal predvsem na premisleke prelomnih zgodovinskih dogodkov ali drugih skrajnih epizod v človeški zgodovini, na primer koncentracijskih taborišč ali holokavsta.
Države ni treba ljubiti
V znani študiji Osvojitev Amerike: vprašanje drugega je med drugim ugotavljal, da je nemoč prvotnih prebivalcev Amerike, da bi se uspešno uprli evropskim osvajalcem, med drugim izvirala iz tega, da niso premogli koncepta »drugosti«, zato niso mogli razumeti svojega sovražnika. V svojih delih o koncentracijskih taboriščih je po drugi strani dokazoval, da je mogoče solidarnost in dobroto najti tudi v najbolj grozovitih in razčlovečenih razmerah, ne glede na to, da so celo sami pričevalci, torej preživeli taboriščniki, praviloma trdili nasprotno.
Vztrajno se je zavzemal za spoštovanje različnosti in kulturne raznolikosti, čeprav so bila v zadnjih letih takšna stališča tudi v Franciji večkrat tarča kritik. Todorov, na primer, ni pristal na prepričanje o imigrantih kot grožnji za državo: »Od priseljencev je mogoče zahtevati, da spoštujejo zakone neke države oziroma družbeno pogodbo, ki povezuje vse prebivalce, ne pa tudi, naj jih imajo radi. Javne dolžnosti so nekaj drugega od zasebnih čustev, vrednot in tradicij, gre za dve povsem različni sferi. Le v totalitarnih družbah je ljubezen do države obvezna,« je zapisal v knjigi Strah pred barbari iz leta 2009. V nedavnem intervjuju za časnik Le Monde pa je dodal: »Francoska družba se sooča z dvema izzivoma: grožnjo terorizma in nevarnostjo pretiranega odziva oblasti.« gb