Devetdeset poslancev je v razpravi (sicer dokaj medlo) kot domnevno strokovna ponavljalo PR-besedila, ki so jih pripravili v TEŠ 6 in v strankah, ki so projekt zakuhale, predvsem pa izražalo nekakšno fatalistično držo, češ poroštvo morda res ni pametna stvar, a druge ni, nemočni smo pred višjo silo (lastne neumnosti, pokvarjenosti?), pred »ni poti nazaj«… Kot bi stali pred obrednim oltarjem, nemočni bogu odreči zakol device, ker bo sicer s strelami potolkel parlament. To je bil šolski primer nenačelnosti, v kateri so imeli od premoga omaščene prste tako levi kot desni. Javnost je tistih devetdeset imen takrat svarila, da bodo osebno odgovorni. Poroštvo so potrdili, ker so vedeli: v politiki ni osebne odgovornosti, v politiki si vedno čreda, stranke so črede, v katere se skrije in izpuhti vsaka odgovornost, tudi za najhujše zločine. Politiki vedo: ljudje pozabljajo. Nikomur nam ne bomo treba odgovarjati.
Glinenčki, ta izjemni simbol brezimne, brezglasne množice, na katere pa smo si lahko narisali svoje obraze, so odšli. Nazadnje so jih videli v gozdu, kamor se zatečejo vsi tisti, ki se soočijo z gluho, premočno silo. A fotografija njihove tihe, zgovorne in hkrati poetične zasedbe trga, njihov jasni opomin, memento mori, spominjaj se smrti, je te dni spet krasila naš časopisni članek. Tokrat tistega z naslovom: Vlada predlaga položnice za reševanje TEŠ 6.
Slaba štiri leta po glasovanju devetdeseterice, da naj vse tveganje posojila TEŠ 6 prevzamemo na svoja pleča glinenčki, skuša še peta vlada zapored dodati svoj žebelj v našo krsto, tudi ta, tako kot vse druge prej, »prisiljena«… Tudi Cerarjeva vlada je torej modro ugotovila, kar smo vedeli vsi, ki nismo nasedli lobističnim lažem, da namreč TEŠ 6 ob neraziskani korupciji, netrajnostni usmerjenosti in okoljski škodljivosti tudi ekonomsko ni bil opravičljiv, da ustvarja izgubo. In zato nam je skušala na hitrico na položnice podtakniti znesek, ki bi ustrezal vsakokratni potrebi pokritja izgub TEŠ 6.
O tem prispevku je bil že govor, a zdaj je to postal konkreten vladni predlog, ki se po ljudsko glasi tako: bolj ko ga bo TEŠ 6 sral, več boste plačali in tako bo vse v redu. S tem boste omogočili mirno življenje vsem odgovornim v termoelektrarni, ki seveda niso nič krivi, ker so tudi oni zgolj podedovali šlamastiko. Le zakaj bi izgubo pokril energetski sektor z najboljšimi plačami v državi?
TEŠ 6 je tako krasen primer delovanja politike nasploh: najprej iz neumnosti, nevednosti ali skritih interesov ustvari problem (TE Trbovlje, kjer so model kritja izgub prvič uveljavili, za TEŠ 6 ali za prezadolžene banke). Nato ima običajno to srečo, da volitve premešajo karte, preden pridejo na dan vse razsežnosti povzročene škode, in lahko naslednja garnitura (pa četudi so samo zamenjali klopi) reče: Mi nismo nič krivi. In ne reši problema, ampak celo ustvari novega (DUTB). Potem pridejo naslednji in, jojoj, podedovali smo strašno stanje... In počepnejo in dodajo še oni svoj kupček, na naš prag, ker se nič drugega ni dalo.
Medtem pa… ja, kako kaže Sloveniji, temu zelenemu raju, ki se v suicidni maniri usmraja in zastruplja kar sam? In seveda, če vprašate ponosnega sopodpisnika pariškega podnebnega sporazuma, gospoda Cerarja, bo nemudoma zdrdral, da gre za široko zavezo, za vse države, saj si nebo in svinjarijo, ki pada z njega, delimo (in žal rezilne žice proti tej nadlogi ne delujejo)… Doma pa – ne le da za okolje ne naredi nič, nasprotno, zagnano se gre kontinuiteto onesnaževanja na celi črti. Cerar je odličen primer tega, kako ne izobrazba ne vseživljenjsko privilegirano okolje sama po sebi ne prineseta razumevanja stvari. Kako lahko sinapse enostavno ostanejo nepovezane, praznine pa zapolni begavo napihovanje, v katerem sliši le sebe. V enem letu si bo do konca skopal svoj politični grob. Le da tega še ne ve in hodi naokoli, kot bi bil resen premier, ne pa klavrni nenačelnež, ki si izmišljuje argumente za žice v glavah sebi podobnih.
Že danes je zgodovina, a težava je v tem, da se vsi ti politični zombiji očitno množijo s partenogenezo, z deviško stvaritvijo, jalorodnostjo, kot se temu lepo po slovensko reče, da reproducirajo svoj lastni politični genski material, brez oploditve s kakšnim tujim spermijem, imigrantom, bog nas obvaruj. Da torej ni možnosti razvoja.
