In v tem stanju hibernacije nas razburijo le še športniki. Ilka Štuhec, bratje Prevc in rokometaši. V njih smo projicirali vse naše želje, ponos, samobitnost in dokaze, da smo plejerji na svetovnem zemljevidu. Vse pa je odvisno od trenutka. Občutka. Navdiha. Ali pa sreče. Predstavljajte si scenarij, da naredimo revizijo za nazaj, odpremo še en pogled oziroma naredimo spremembo. V zadnjih desetih minutah epskega dvoboja za bronasto kolajno s Hrvaško bi se lahko zgodilo naslednje: strel našega levega krila bi šel namesto med nogami vratarja v njegovo nogo. Pet centimetrov razlike. In strel hrvaškega napadalca ne bi končal v prečki, temveč bi se odbil v gol. Tudi tu bi šlo za pet centimetrov. Skratka, le pet centimetrov je odločalo o zgodovinskem trenutku. Zmagi ali porazu. Biti heroj ali bedak.
Če bi se slučajno teh pet centimetrov, torej ena sama žoga na vsaki strani končala drugače, bi dobili nekaj dni popolnoma drugo Slovenijo. Najprej bi se oglasili vsi, najverjetneje tudi sam, ki bi dejali, da nimamo zmagovalne miselnosti. Da ne znamo premagati nobenega od velikih. Da se nam zatresejo kolena in roke. Nimamo nikogar, ki bi sprejel odgovornost kot vodja. Potem bi zahtevali glavo selektorja Veselina Vujovića. Njegova izjava, da je logično, če Slovence trenira Črnogorec, da ti igrajo le deset minut, bi bila kronski dokaz, da ni zrel za vodenje takšnih garačev. Potem bi ugotovili, da je prepozno menjal igralce, da ni pravočasno vzel minute odmora in da je njegov motivacijski nagovor igralcem »igrajte, kot da gre za zadnjih deset minut vašega življenja«, popolnoma zgrešen. Seveda ne boš igralcev strašil s smrtjo. Še manj, da so to njihove zadnje minute. Se vam ne zdi, da bi vsak raje svojih zadnjih deset minut življenja počel kaj drugega, kot se pojal po igrišču in grizel nasprotnika?
Potem bi še ugotovili, da nismo za kolektivne športe. Da enostavno nimamo tega timskega duha, tovarištva, sodelovanja, ampak vsak gleda le na svoj krožnik in svoj tekoči račun. Torej da smo skupnost zagrizenih individualcev, egoistov, sebičnežev in zagrenjencev. Predvsem pa težko nekomu priznamo, da je vodja ekipe, šef ekipe, skratka avtoriteta. Kar je le odslikava vsega, kar se dogaja v vseh naših družbenih sistemih. Začenši s politiko.
Izsmejali bi politični vrh, ki je bil na tekmi, ker kaj pa naj tam počneta šef vlade in resorna ministrica. Saj ne znata niti mahati z zastavami, tako kot predsednik države. In izsmejali bi tisto navijačico, ki smo jo slišali v prenosu in se je drla tudi takrat, ko smo bili že pokopani. Bila bi pač nekdo, ki se tam dere iz obupa, ne pa ključni člen naše zmage. Edina, ki je res verjela. Takrat, ko smo že vsi preklapljali, hodili na pijačo in cigarete, ko je tudi Ivo Milovanovič utihnil, se je ona še kar drla. Totalna disfunkcija. Že kar groteskno.
Potem ne bi nihče ekipe počakal niti na zagrebškem letališču, niti na meji, niti ne bi bilo sprejema v središču Ljubljane. Sicer bi vsi rekli, da niso razočarali, da je manjkala tista pika na i, da je Vid Kavtičnik v prazno žrtvoval svoje koleno, torej da je šel kapetan do konca, ampak se ni izšlo. Ja, to je naša mantra. Ni se izšlo.
Zato bi bilo treba postaviti dva spomenika. Enega tistim petim centimetrom in drugega tisti navijačici. Ana Marija Arko, zaposlena na veleposlaništvu v Parizu, je ta navijačica. Glas, ki nam je šel tako na živce, zdaj pa vemo, da je bil prelomen.
Tako kot so bile prelomne solze komentatorja Iva Milovanoviča. Iskrene in spontane. V trenutku smo pozabili na vse nespretnosti in neumnosti, izrečene v prenosih. Nismo ga več pošiljali v tri krasne in v pokoj, ampak uživali ob njegovem hlipanju, saj smo bili mnogi prav tako na robu joka.
Do solz pa smo se lahko nasmejali zadnji teden ob gledanju resnega novinarskega prispevka v oddaji 24 ur. Novinarka se je ukvarjala z usodo petelina v predstavi Vojna in mir na odru Cankarjevega doma. Z njegovo vlogo v predstavi so bili nezadovoljni tako nekateri igralci kot veterinarska inšpektorica. Obljubili so, da petelina ne bodo več metali v zrak, torej da ne bo kaskader, ampak le statist. Na vso to zblojeno govorjenje o ubogem petelinu pa je v kamero skrajno resno direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski povedala: »Petelinu delajo družbo tri kokoši, ki so že izlegle osem jajc, in on živi v takšnih pogojih, da mu lahko zavida večina slovenskih petelinov, pa tudi v širši regiji.« Bravo, Urša. Na nebuloze in neumnosti se lahko odzoveš le na takšen način. In upam, da se bomo na takšen način odzivali tudi na bedaste reinterpretacije zgodovine…
