Da je nekaj narobe s srcem, so pri Mihi Gašperinu posumili na službenem sistematskem pregledu. Težave je imel že prej, saj je opazil, da ni več tako telesno zmogljiv, a je rekreativni športnik to pripisoval slabši telesni pripravljenosti. Ker vstavitev defibrilatorja stanja ni izboljšala, so se kardiologi v UKC Ljubljana odločili za zdravljenje oslabele srčne mišice z matičnimi celicami.
Že takrat so mu zdravniki omenili, da bo potreboval presaditev srca, vendar je Gašperin tak način zdravljenja odklanjal. »Srce sem dojemal kot nekakšno dušo človeka, ki mu je dana ob rojstvu, in če bi mi srce vzeli, potem to ne bi bil več jaz,« razlaga leto in pol po presaditvi.
Vendar je srce po letu dni spet opešalo, drugo zdravljenje z matičnimi celicami pa ni več prineslo rezultatov: težko je dihal in se premikal, ponoči ni mogel spati, ker ga je dušilo... Na kontroli v UKC Ljubljana so mu povedali, da mora ostati v bolnišnici in da se je treba začeti pogovarjati o presaditvi. A je še kar cincal. »V nekem trenutku pa sem se odločil, da ne morem več čakati: dlje kot bom odlašal, dlje bom od normalnega življenja. Na neki način sem se vdal in sprejel presaditev ter v nekaj dneh razčistil v glavi,« razlaga Gašperin. Dali so ga na urgentni čakalni seznam za presaditev srca.
Na presaditev čakal tri mesece
A je treba tudi na urgentnem čakalnem seznamu čakati na primeren organ. »V bolnišnico sem šel v bundi, domov sem prišel v kratkih rokavih,« se spominja štirih mesecev, ki jih je preživel v petem nadstropju UKC Ljubljana. Žal ob presaditvi ni šlo vse gladko in je doživel več hudih zapletov, zaradi katerih so mu tudi odpovedale mišice in je moral v bolnišnici ostati še mesec dni.
Tistega časa se ne spominja rad. »Ko sem prišel domov, sem vsak dan hodil, sprva nekaj metrov, potem nekaj kilometrov. Vsak dan sem šel tudi na sobno kolo. Tako sem se počasi postavil na noge.« Vsak mesec se je za svojo voljo in vztrajnost nagradil: devet mesecev po presaditvi se je odpravil na Šmarno goro, ki jo je pred tem gledal iz bolniške sobe, za prvo obletnico presaditve se je nagradil s kolesarsko dirko na Vršič, za zadnji lanski cilj pa si je zadal deset kilometrov na ljubljanskem maratonu. Pri športu mora paziti na to, kako hitro mu bije srce; če se utrip preveč poviša, se mora ustaviti, da se spet zniža.
Danes se Miha Gašperin ne obremenjuje več s tem, da ima v prsih tuji organ. »Sedaj vem, da je bilo moje razmišljanje popolnoma zmotno. Srce je mišica, sicer nujno potrebna za življenje, a še vedno samo mišica,« razmišlja 45-letni Dolenjec. »Nekateri bolniki povejo, da so se po presaditvi srca spremenili, da so drugačni. Ja, so, ker lahko spet dihajo, živijo in delajo, niso pa nič drugačni kot pred presaditvijo. Z novim srcem dobiš samo nov motor.«
Hvaležen svojcem darovalca
O darovalcu srca ve le to, da je bil mlad fant in da je bil iz Slovenije. »Hvaležen sem svojcem darovalca, da so se odločili tako, kot so se. Omogočili so mi novo življenje, ki ga želim sedaj izkoristiti in videti vse tiste stvari, ki so prej samo švigale mimo mene. Vem, da je ob izgubi najbližjega hudo, a vedeti je treba, da ko se nekje življenje konča, se na drugi strani spet začne – in to samo zaradi takih plemenitih dejanj.«
Gašperin ljudem polaga na srce, da ne smejo razmišljati, da kaj takega njih ne more doleteti, kajti bolezen, ki lahko vodi v odpoved organa, se lahko zgodi v vsakem trenutku njim osebno ali njihovim bližnjim. »Zakaj bi zdrave organe zavrgli ali pustili, da zgorijo, raje jih darujmo nekomu, ki jih nujno potrebuje.« Želi si, da bi ljudje pokazali svojo plemenitost in se vpisali v register darovalcev organov ali pa bi za željo, da želijo darovati organe, povedali svojim bližnjim.
»Res je lepo, ko lahko spet dihaš in živiš. Življenje je lepo in še lepše bo, če si bomo pomagali,« je sklenil Miha Gašperin.
