Etno Histeria subkulturni Kavč-festival vodi ideja, naj se glasba in umetnost osvobodita institucionalne oblike, v kateri še najmanj služijo umetniki, hkrati pa naj se jima ponudi alternativni koncertni prostor v lastnem stanovanju (s klobukom za prostovoljne prispevke vred), pa četudi je to »samo« dnevna soba, kuhinja ali delovna soba.
Odprti za vsakogar
Umetniški vodja festivala Matija Solce, glasbenik in lutkar, je na lanski prvi festival povabil glasbenike iz domačih in tujih logov, to je bilo približno pol mednarodnega orkestra Etno Hist(e)ria, ki se sicer vsako leto znova sestavi za festivala HistEria in Plavajoči grad. Letos so bili odprti za vse glasbenike, ki so želeli sodelovati. Kavč-festival ima tokrat na programu kar 50 dogodkov, poleg koncertov pa so s pomočjo Hiše otrok in umetnosti dodali še gledališke oziroma lutkovne predstave za odrasle in otroke.
»Koncerti so dolgi kakšno uro, vsak pa je, ne glede na nastopajočega, svojstvena in drugačna izkušnja,« pravi Solce. Trideset ljubljanskih stanovanj se je tako lani kot letos pridružilo festivalu, potrebovali pa bi jih še več, saj je bendov tokrat dvakrat več. Tudi zato bosta na kakšnem koncertu tudi po dva benda. »Ljudem se zdijo hišni koncerti odlična zamisel, so pa še zadržani, ker je to zanje nekaj novega,« pravi Solce. So se pa pri nas že pojavile podobne ideje, pred časom denimo slikarska razstava pri slikarju Arjanu Preglu doma ali pa toast & jam večer, kjer so eni zadolženi za organizacijo jam sessiona, gostitelji pa pripravijo toaste.
Mimo prvih zadreg
Solce zdaj že nekaj časa živi in ustvarja na Češkem. Pravi, da se tam ljudje družijo izključno po lokalih, medtem ko v Ljubljani vidi potencial za njihov festival ravno v tem, ker se ljudje več družijo po stanovanjih. »Najprej sem k festivalu povabil ljudi, ki jih osebno poznam, potem pa je šlo od ust do ust. Gostitelji so zelo različni, niso samo umetniki in kulturniki. Nekatera stanovanja so luksuzna in povabijo le nekaj ljudi, so pa tudi stanovanja v kakšnem bloku na mestni periferiji, kjer živijo študenti, in tam brez problema sprejmejo tudi 30 ljudi. Tako prizorišča kot tudi percepcije gostiteljev so zelo različni,« se smeje.
Zanimivo je tudi, da se običajni ljudje prelevijo v organizatorje svojega dogodka, ki nato sami komunicirajo z dodeljenimi umetniki, obiskovalci pa se znajdejo pri nekom doma, tako rekoč na obisku. Obiskovalec si prek klika na internetu rezervira vstopnice za dogodek in šele nato dobi podatek, kje je lokacija stanovanja in kateri bend bo igral. Kot še pravi Solce, se v dobri uri navadno bivališče spremeni v oder, v iluzijo, katere akterji so tako nastopajoči kot gledalci. »Že dejstvo, da ne veš, v kakšno okolje se spuščaš, samo po sebi požene nekaj adrenalina.«
Program za druženje in ples
Nastopajočim je skupno, da se ljudske glasbe lotevajo avtorsko, kot recimo Brencl banda; ta glasba ima zraven tudi akustični pečat in se zdi najbolj odprta za druženje, za ples. Tanzgeigen Smakh, ki nastopijo prvi dan festivala, vključujejo v svoj performans avstrijsko jodlanje, švedsko ljudsko glasbo, malo country glasbe, ljudi pa dobesedno pripravijo do plesa. Zato so jim namenili malo večjo pisarno v Tobačni, kjer se bo dalo tudi plesati.
V programu se bo znašel tudi belgijski cirkus, kontrabasovski recital Žige Goloba, rockovsko obarvani Martin Ramoveš, nekaj lutkovnih predstav ter obilica akustičnih skupin, kot je denimo Američan Old Salt. Solce še pravi, da je Kavč-festival zastavljen drugače od denimo Pineline dnevne sobe, kjer vedno v istem stanovanju gostijo koncerte. »Naši koncerti so za enkratno uporabo, vsakič znova je situacija nekonvencionalna – vsaka soba je drugačna,« dodaja.
