Jutrišnja premiera Slovenskega mladinskega gledališča Človek, ki je gledal svet prinaša aktualen razmislek o iskanju razlogov, pa tudi opravičil za vztrajanje pri življenju brez kakršne koli vizije prihodnosti. Zastavlja vprašanje o pogojih dogodka, ki bi spremenil in obrnil obstoječi družbeni red, poudarja direktor SMG Tibor Mihelič Syed: »V njej se zgodi plemenita banalnost življenja, za katerega si nikoli ne vzamemo časa.«
Boj za dostojno življenje
Če bi si namreč zanj vzeli čas, bi to od nas zahtevalo trud, aktivno vpeljavo sprememb. Bomo večno tolerantni do izkoriščanja šibkejših? Koliko časa bomo molčali ob tem, da nas vlade od beguncev ograjujejo z bodečo žico? Do kdaj se bomo smejali Trumpovim seksizmom? Kako dolgo bomo ignorirali katastrofično napoved, ki jo prinaša segrevanje ozračja? Režiser predstave Žiga Divjak je prepričan, da smo skrajno točko potrpežljivosti že presegli, a se naša toleranca ves čas dviguje, meja sprejemljivosti, ki je bila še nedavno nesprejemljiva, pa posledično nenadoma postane realnost.
Predstava po žanrskih zakonitostih – je namreč svojevrsten dokumentaristični gledališki omnibus, kakršne poznamo iz sveta filma – sovpada z letošnjim celostnim konceptom SMG, ki se naslanja na kultne filmske vsebine in jih nadgrajuje z novimi komentarji. Človek, ki je gledal svet je namreč avtorski projekt tako že omenjenega mladega novomeškega režiserja (nase je že opozoril, denimo s serijo predstav Tik pred revolucijo) kot tudi dramaturginje Katarine Morano ter igralcev Katarine Stegnar, Anje Novak, Matije Vastla, Ivana Godniča, Sare Dirnbek in Gregorja Praha.
Ustvarjalci so glede na lastno pozicioniranje in razmislek o svetu sami izbrali vsakdanje zgodbe z različnih koncev sveta, z njimi pa, kot poudarja direktor Mihelič Syed, predstavili eksistencialne težave Zahodnjakov, ki so kljub navidezno privilegiranemu družbenemu položaju enako kot ljudje na drugih koncih zemeljske oble ujeti v spone brezizhodnosti, ponavljanja in v neprestano hlastanje za optimizmom glede prihodnosti, ki se vedno znova izmika.
Tudi režiser Divjak je prepričan, da posameznik ne glede na geografsko lokacijo v svojem bistvu bije predvsem boj za človeka dostojno življenje, in prav v tem so ustvarjalci iskali skupni imenovalec svojih pripovedi. Katarina Stegnar je dodala še: »Gre za diagnozo sveta s specifično senzibiliteto, za minimalistično, ponotranjeno, skoraj filmsko igro, ki zahteva veliko koncentracije tako od igralcev kot od gledalcev.« šum, sta
