Claude Barras, režiser animiranega filma Bučko: Z otroki je treba spregovoriti tudi o težkih temah

Film je poleg vsebine poseben tudi po tem, da je v dobi velikanskih celovečernih animiranih filmov, ki temeljijo na računalniških animacijah, narejen v tehniki stop-motion, in morda je ravno zato letos tudi v ožjem izboru za dve oskarjevski nominaciji: za najboljši animirani film in za najboljši tujejezični film.

Film je adaptacija knjige Gillesa Parisa. Imel sem srečno otroštvo, odrasel sem v kmečki družini v Švici, a sem bil že takrat priča tudi težkim zgodbam, pri katerih nisem mogel storiti ničesar. To je bilo zelo hudo. Neki psiholog je rekel, da je nasilje, ob katerem smo nemočni, lahko celo hujše, kot če bi ga občutili sami. Še kot otrok sem si obljubil, da bom, ko bom odrasel, glede teh stvari nekaj ukrenil, tudi če bo to le pričevanje o rečeh, ki se dogajajo. Ko sem prebral knjigo, me je spomnila na to otroško zaobljubo. Četudi tega nisem načrtoval, je nato film name deloval kot nekakšna terapija.

Mislim, da predvsem spreminja videnje ustanov za otroke brez staršev, ki smo ga imeli v osemdesetih letih. Takrat je veljalo, da v teh ustanovah z otroki povsod grdo delajo. Bučkova zgodba pokaže, da se stvari vseeno spreminjajo, da kot družba danes vsaj poskušamo biti skrbni, otrokom pa zagotoviti boljše življenje, četudi to najbrž ne velja vedno in vsepovsod in četudi se včasih zdi, da družba postaja vse nasilnejša in čedalje bolj individualistična. Vztrajati moramo torej pri iskanju alternativ. Ko sem se pogovarjal z otroki in njihovimi vzgojitelji, se je izkazalo, da so težave pogostejše pri rejniških družinah. Tam se denar včasih ne porablja za otroke in njihovo blagostanje, temveč za druge stvari. To smo v filmu poizkusili pokazati z likom tete, ki svojo nečakinjo poskuša posvojiti le zato, da bi prejemala državno pomoč, sicer pa z njo grdo ravna.

Da, preden je napisal knjigo, je Paris eno leto kot prostovoljec živel in delal v enem izmed takšnih domov in na podlagi izkušenj si je izmislil like. Med pripravami na film sem tudi sam tri tedne delal v takšnem domu, da bi se lahko z otroki pogovarjal, videl, kaj imajo povedati in o čem radi govorijo. Med vzgojitelji imam nekaj prijateljev, in ko so videli film, se jim je zdel kar realističen, še posebno v smislu lepih trenutkov, ki jih oni in otroci doživijo v teh domovih. Seveda pa je moj pogled deloma tudi idealiziran – ne gre zanikati, da gre pogosto za res hude stvari. Ker je film namenjen otrokom, mi je bilo bolj kot brezkompromisen realizem pomembno to, da pokažem, da je tudi v takšnih okoliščinah upanje možno.

Da, kar šest let sem iskal producenta, a mislim, da je ravno to tisto, zaradi česar je Bučko nekaj posebnega. Zdi se mi pomembno, da z otroki spregovorimo tudi o težkih temah.

Zaradi nizkega proračuna smo bili na neki način bolj svobodni, in to je tudi razlog, da sem se odločil za preprostejšo animacijo. Rad delam z omejitvami, ker se mi zdi, da me prisilijo k večji ustvarjalnosti. Vsi pravijo, da morajo biti lutke tako realistične, kot je to le mogoče, če hočeš z njimi izraziti čustva. Jaz pa sem naredil nasprotno: izdelali smo preproste obraze, ker sem hotel pokazati, da lahko čustva izraziš tudi tako. Odločil sem se za čim večje obraze z velikimi očmi, ki z lahkoto izražajo čustva in izstopajo tudi v širokih kadrih.

Vsak kader je treba animirati posebej. Pri CGI nastaviš le ključne trenutke, računalnik pa naredi vse tisto, kar je vmes. Potem popravljaš, nastavljaš, delaš v različnih plasteh. Stop-motion je bližje igranemu filmu: tudi tu postaviš kamero in luči, le da imaš lutke, ki se gibljejo, kot jih premika animator. Na dan tako naredimo približno tri sekunde animacije, če gre za bližnji posnetek obraza, včasih deset, če pa gre za velik prizor z več liki in lučmi, pa včasih tudi le eno sekundo na dan. V tem procesu so animatorji z njimi razvili celo nekakšno empatijo.