Kje je meja med smrtonosno vožnjo po napačni strani avtoceste in opisanim ravnanjem letališkega varnostnika? Ali našim priprtim očesom ob vsakdanji rabi predpisov?
V času vodenja sveta šole sem pogosto občutila nekaj podobnega, kot najbrž občuti miš v labirintu brez izhoda. Bolj ko sem svoj matematični nos tiščala v kopo šolske zakonodaje, več tlečih protislovij se je pojavljalo. Na moje diagrame je iz onstranstva zrl znameniti matematik Kurt Gödel in pritrjeval moji prevzetosti nad očarljivo popolnostjo protislovnega sistema aksiomov slovenske zakonodaje, iz katere lahko v vsakem trenutku izpelješ vse, kar ti poželi srce, predvsem pa, kar dovolita položaj in denarnica. Le kako se lahko skozi komaj preštevna vozlišča, na katerih piše »razen če« in »če ni v katerem od drugih aktov zapisano drugače«, giblje mala učiteljska miš? Po mišje. Poskuša priti do vabe, ne da bi se ujela. Ali pregrize kak kabel, če drugače ne gre. V šestih letih sem postala mojstrica za oboje, sicer ne bi izpeljala skoraj nobenega od predpisanih postopkov.
Upoštevati, obiti ali preskočiti?
Moj esej o pravičnosti in poštenosti, objavljen v oktobrski številki Objektiva, je sprožil obilo odzivov. Pisali so mi in me nagovarjali mnogi znanci in neznanci. Razgrinjali so svoje osebne izkušnje in dileme, ki so jih obudile zapisane dijaške zgodbe. Nagovorilo jih je moje priznanje, da z leti laže obidem ali preskočim pravila, za katera presodim, da bi njihovo upoštevanje prineslo le škodo. Dijake tretjega letnika je vznemirila dilema med pravičnostjo in poštenostjo. V svoji najstniški gorečnosti, uspešno cepljeni na bistrost in razgledanost, so se nekajkrat burno sporekli. Ko so poročali o tem, so v meni vzbudili ponos, navdušenje in upanje. Kršenju pravil zato namenjam še naslednji kvant svojega pisanja. Trdno odločena sem bila, da predlagano temo varno zadržim zase, saj bom sicer oklicana za zavetnico goljufov in zmuzljivcev, a mi je s tipkovnice namesto umetelnega izgovora urednici odfrlelo točno nasprotno.
Najbrž nisem edina, ki vsak dan prekršim nekaj manjših pravil in za posladek še kako večje. Primer manjše kršitve: z mladoletno hčerjo sem sredi delovnega tedna do pol enih ponoči gledala Sto in enega dalmatinca. Hči, prepražena s pubertetniškim presežkom hormonov, in mati, marinirana z njihovim predmenopavznim nihanjem, ki sredi noči trepetata za uboge pikaste kužke, zaradi česar hči tega dne prespi še več pouka kot sicer, sta pravšnji tarči centra za socialno delo. (In primer česa večjega? Ni za objavo, vsaj za zdaj ne.) Iz kršitev, ki jih ušpiči en človek v enem dnevu, bi se dalo napisati sonet. Kaj sonet, filmski scenarij.
Čez palec bi ljudi lahko uvrstili v štiri skupine: na tiste, ki pravila kršijo skoraj vse življenje, tiste, ki jih skoraj nikoli, so pa tudi mladi kršitelji, ki se prelevijo v odrasle korektneže, in tisti, med katere se uvrščam sama, ki sem se nekdaj obremenjevala s kršenjem kakršnihkoli, še tako bizarnih pravil, a ga zdaj v tem pogledu redno biksam. Provokatorje, farizeje in pokroviteljske vsevede si privoščimo kdaj drugič. O četrti skupini lahko govorim že iz lastnih izkušenj.
Mirna vest, dober spanec…
Mojo »vest« je okosmatilo marsikaj. Prednjači vzgoja lastnih otrok. A ne le vzgoja. Omeniti velja še drugi element iz pravne terminologije, ki nosi plemenit naziv vzreja. Že pri hranjenju dojenčka prihaja do paradoksov, premostljivih le z zdravo pametjo. V ducat letih sem skladno s svojimi ustavnimi dolžnostmi vzredila tri otroke od novorojenčkov prek dojenčkov do malčkov. Kdo ve, kako bi ta vzreja uspevala, če bi se hkrati strogo držala trenutno veljavne doktrine in vsega, s čimer so me zasipali članki v priročnikih in revijah ter množica dobronamernih svetovalcev z mamo in taščo na čelu? Kariero sem začela kot poslušna vernica pravil in jo zaključila z zmernim odpadništvom. Dojenje, vitaminske kapljice, tabletke proti zobni gnilobi, široko povijanje, od kdaj do kdaj, koliko? Napotki so v teh letih nihali z grotesknimi odkloni.
Obdana z dvema šolarjema, dojenčico in kopico nasprotujočih si pravil sem se naposled odločila za občasno vzrejno nepismenost in zaprisegla načelu, da je trpeča utrujena mati slaba mati, ter si poenostavila življenje. Zdaj, še nadaljnjih petnajst let kasneje, mi moji trije čez glavo zrasli otroci tedensko podaljšujejo svoj seznam napak, ki sva jih z možem domnevno zagrešila pri vzgojnih in vzrejnih odločitvah. Ob tem skomignem z rameni in zamomljam, naj si, ko bo prišel njihov čas, omislijo svoje lastne napake, če jim moje niso všeč.
A domači otroci so le prva vzgojna orbita. Vzgoja tujih najstnikov je na videz nepridobiten izziv, primerljiv s kazenskim ročnim delom v kamnolomu. Tudi ob njej sem morala kaj kmalu izvleči nos iz priročnikov, se prepustiti zdravi pameti in medsebojnemu zaupanju ter ju začiniti z duhovitimi in dobronamernimi triki. Številnim že ubesedenim izkušnjam nenehno dodajam nove, saj se je v hitro spreminjajoči se družbi silno težko prilagajati nenehnemu uravnovešanju treh ciljev: dokumentirane vzgojne ukrepe (z roko v roki s starši) nadomestiti z alternativnimi domislicami, število neuspešnih ali manj uspešnih dijakov omejiti na minimum, ob tem pa ohraniti ali dvigniti raven znanja in medsebojnih odnosov. Mnogi učitelji trdijo, da je to nemogoče. Morda sem se opekla, ker vztrajno trdim nasprotno in si domišljam, da je dosežen uspeh dokazljiv. Resnici na ljubo sem bila nekaj zadnjih let bolj ali manj toplo nastanjena med gimnazijci. V tem šolskem letu spet bijem bitko z oddelkom petnajstletnikov s skoraj ničelnim predznanjem in trdno odločenostjo, da so ključni cilji šolanja zakurjeni prostori, odmori in malica, druge motnje pa so k sreči komaj zaznavne in minljive. Vsak oddelek petnajstletnikov je edinstven kot kak dojenček. Tudi za tega se bo našla prava kašica.
Znatno me je spremenilo še opazovanje strahu in nemoči, ki ju sevajo hiperkorektni ljudje vseh starosti. Malček, ki tuli zaradi drobcenega madeža na rokavu. Osnovnošolec, ki potrebuje psihologovo obravnavo zaradi prve ocene, ki ni odlična. Srednješolka, od nog do glave v snežno belih oblačilih, ki piše v zvezek z nizkim karom od roba do roba in gosto zapolni vse vrstice in stolpce. Odrasli z njihovimi do pikice zapolnjenimi urniki, do dlačice počesanim kašmirjem in vzorno čistimi stanovanji. Krog se sklene.
Jožef, pravičen mož
To, da sem začela temeljito razmišljati o pravičnosti, njenem odnosu do poštenosti ter o kršenju pravil, se je zgodilo pred kakimi tremi leti okrog božiča. Razlaga, ki sledi v nadaljevanju, spada v naivno teologijo, zato vse nenaivne teologe pozivam k dobrohotni toleranci do zapisanega.
»Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.« (Mt 1, 19) Moj prvi odziv na to poved je bilo vsako leto sveže ogorčenje, češ, a takole potuhnjeno bi se rad izmazal in nosečnico prepustil samo sebi?! Študirala sem, brala, listala, spraševala in osupnila. Pravičen je, kdor se drži pravil, v tem primeru judovske postave. Ta je zaročencu ali možu ženske, ki je zanosila z »neznancem«, dajala vse prej kot ljubeznive možnosti: njeno naznanitev in posledično kamenjanje, izročitev ločitvenega lista in s tem izpostavitev javnemu osramočenju ali pa diskretno odslovitev. Jožef je pod pezo pravičnosti izbral edino, kar je postava eksplicitno dopuščala, odslovitev Marije skrivaj, torej brez javnega razkrinkanja.
A Nova zaveza ne ostane pri tem, saj Jožef takoj zatem, ko ga v sanjah nagovori angel, ubere lastno pot ob robu predpisov: odloči se za krušno očetovstvo in skrb za družino. Kar je, kot je mogoče sklepati iz opomb prevajalcev iz izvirnika v slovenščino, še vedno saddiq, če uporabimo hebrejsko ustreznico za pravičnost, ki poleg zvestobe Bogu in poštenosti v odnosu do ljudi označuje tudi usmiljenje, prizanesljivost in dobroto.
Takoj ko sem vse to pretuhtala, se mi je utrnila permanentna odveza za vsako kršenje pravil, za katera presodimo, da so škodljiva, protislovna, sama sebi namen, naj so taka vedno ali le v danem primeru. »Epikija,« se je namuznil naš mladi župnik ob mojem modrovanju, »kar na splet poglejte, je precej napisanega o tem. Ko greste ponoči skozi povsem prazno Ljubljano in prečkate cesto kljub rdeči luči na semaforju, je to že to, o čemer pišete.« Splet razkrije osupljivo področje. Pojem epikija (hrv. epikeja, angl. epikea, gr. ) nastopa tako v Platonovi Državi kot v teoloških razpravah, od katerih so posebej aktualne tiste, ki jih je obudil in prevetril življenjski in sočutni pristop papeža Frančiška. Branje teh besedil temeljno premika pogled na zapovedi in prepovedi.
Utemeljeno kršenje pravil, ki je posledica večplastnega etičnega in moralnega procesa, je precej bolj naporno kot slepa ubogljivost in prazno izgovarjanje na postavo, pravo ali argument vseh argumentov »ker sem jaz tako rekel«. Človeka oblikuje oboje. Drugo vodi do holokavsta, prvo žrtve ščiti. O tem zrelo pišejo mnogi naši maturanti v svojih filozofskih esejih. Moje tokratno pisanje se najbrž skozi njihove oči razkriva kot komaj dorasla iztočnica za globljo obravnavo in ponoven razmislek o gibalih razvoja.
Če bi se vse človeštvo dosledno držalo pravil, tudi Slovenci ne bi dočakali ne take ne drugačne Slovenije. Pa s tem ne mislim dogajanja pred petindvajsetimi leti, ko smo cele skladovnice veljavnih predpisov pomnožili z nič. Do tega sploh ne bi prišlo. Morda bi si še dandanes pred Potočko zijalko povsem pravilno trebili bolhe, se tolkli po standardizirano kosmatih prsih in v natančno odmerjenih zlogih grčali uhgrrrahgrrr. Ali bi si, še bolj verjetno, predpisno dvorili z migetalkami v topli prajuhi. Mogoče pa bi se še vedno neskončno tesno tiščali atomov drug drugega v osamljeni točki vesolja brez slutnje velikega poka. Kot kaže, je epikija eno od gibal človeštva, še več, vse narave.
Marta Zabret poučuje matematiko na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku.
