Mož s prirojenim občutkom za humor
»Takšen kaliber je bil John – vedno z mislijo pri humorju, četudi je s teboj kramljal o čisto vsakdanjih stvareh. Nikdar nisi vedel, kdaj se bo vsaj del vajinega pogovora ali nekaj, kar si slučajno izustil, znašlo v scenariju,« mi je pred časom zaupal John Challis, alias Boycie iz Only Fools and Horses. John Sullivan je bil namreč praktik. Humorja nikdar ni izsiljeval ali posiljeval, temveč je pustil, da ga je le-ta nagovoril. Znal je poiskati zabavne situacije tudi v kočljivih trenutkih, ko nikomur ni bilo do smeha. Tipičen primer je epizoda Strained Relations. Po smrti igralca Lennarda Pearcea so bili vsi prepričani, da je s serijo Samo bedaki in konji konec. Vsi pa so tudi upali, da ni tako. No, nihče ni verjel, da se bo Johnu Sullivanu uspelo izmazati, še zlasti ker je trmasto vztrajal pri tem, da pogreb starega očeta vnese v serijo. V svojih spominih Moje življenje se sir David Jason spominja, da se je vprašal, ali je kaj takega sploh mogoče v humoristični nanizanki? »Silno sem si želel, da bi sestavil odličen scenarij, vendar sem bil prepričan, da je to nemogoče.« Ko je prebral scenarij, je priznal: »Moral bi imeti več zaupanja vanj. Med branjem sem s cmokom v grlu spoznal, kako odlično je napisan. Vedel sem, da se John ne boji zadeti tja, kjer najbolj boli, a nisem bil prepričan, kako spretno se zna sprehajati med komedijo, dramo in patetiko. Ko sem prebral štos z župnikovim klobukom, sem umrl od smeha.«
John Sullivan je iz vsake, še tako nemogoče situacije znal potegniti največ, kar je na terenu večkrat dokazal. Včasih so bile te pogruntavščine skrbno premišljene, drugič povsem spontane in pogosto sploh ne del vnaprej napisanega scenarija. Tega je znal prilagoditi trenutku in (naključnim) ljudem v njem. Med take trenutke spada tudi danes najbolj prepoznavna scena Delboyjevega padca skozi šank (epizoda: Yuppy Love). V njej Roger Lloyd Pack, alias Trigger, sploh ni bil predviden, a se je oglasil na snemanju epizode in John ga je takoj vključil v ta kultni prizor. To ne velja samo za »bedake in konje,« podobno je reagiral vsakič, ko je zaznal smešen prizor ali dobro komedijo. Dovolj je bilo, da se je pojavil na pikniku v podeželski hiši pri Johnu Challisu, in že je v mislih spletel »spin-off« The Green Green Grass. John Sullivan je imel enostavno prirojen občutek za humor in tega je prek neposrednih izkušenj skrbno negoval in izpopolnjeval. Takšna logika pravzaprav ni bila napačna: kar je nasmejalo tebe in tvoje najbližje, bo zagotovo nasmejalo tudi širok krog ljudi. Tako je veliko zabavnih dogodivščin/situacij iz lastnega življenja ali življenja njemu najbližjih preslikal na televizijske ekrane. Sila preprosto početje, ki se mu je še kako obrestovalo, četudi je moral začeti povsem na dnu, preden je njegov »demi-monde« prepričal televizijske gledalce doma in po svetu.
Outsider v mainstreamu
John Sullivan je bil samouk. Na neki način izobčenec, ki mu v življenju nič ni bilo podarjeno, niti se ni gnal za običajnimi formalnostmi, kot je na primer izobrazba. Nista ga zanimali ne teorija ne akademska stran življenja ter je prvič in edinkrat v šoli zaživel pri urah angleščine, ko je profesor z branjem dialogov oseb v delih Charlesa Dickensa omogočil, da so knjige (zanj) oživele. Vsa preostala izobrazba mu je bila španska vas, zato se je preživljal z različnimi priložnostnimi deli. In medtem pozorno opazoval vse, kar se je dogajalo okoli njega. Tako je prihajal v neposreden stik s karakterji, ki so pozneje postali osrednji in vzporedni junaki njegovih televizijskih serij. Južni London je bil namreč prepoln drobnih kriminalcev, nogometnih huliganov, manipulantov vseh sort in samooklicanih revolucionarjev, ki so pretežno po liniji najmanjšega odpora iskali svoj donosni prostor pod soncem. Tej skupini ljudi, ki je životarila na skrajnem robu (ne)uspeha, je v tistem času pripadal tudi sam. Zato je razumel njihove stiske in potrebe in prav tako doumel, da imajo – ne glede na vse – zelo pomembno vlogo v urbanem življenju. »Problem« je bil le v tem, da za večji del od srednjega razreda navzgor ti ljudje niso bili vidni. Kajti, roko na srce, kdo izmed razvajenih polikancev ali pošminkiranih alternativcev si je upal na sprehod južno od Temze, kjer so vladali povsem drugi zakoni in kjer je bila boemskost stanje duha. »John Sullivan mi je o vseh teh likih pripovedoval. Srečeval jih je na ulici, v lokalnem pubu, na tržnici. Vedno so prodajali nekaj, kar je padlo s kamiona. Nosili so obleke iz ovčje kože in navijali za nogometne ekipe, ki so imele prav toliko možnosti za uspeh kot oni,« so besede Johna Challisa. Fulham in Millwall (z izjemo udeležbe slednjega v finalu pokala FA, 2004) še do dandanes nista dosegla odmevnejšega uspeha, je pa to uspelo Johnu Sullivanu, ki je spodnesel takratno medijsko zasičenost s korektnimi liki in televizijo (situacijsko komedijo) pripeljal na ulico ter ulico vnesel v situacijsko komedijo. S tem se je izstrelil v »mainstream«, vendar mu nikdar ni podlegel. V njem je ostal in deloval kot »outsider« in se nikdar ni podredil dominantni kulturi.
Praktičen, drzen, dojemljiv
John Sullivan je namreč ostal blizu preprostim ljudem, kot bi rekel Jarvis Cocker. Nikdar ni pozabil, od kod je prišel in komu pravzaprav pripada. V nasprotju s prenekaterimi je znal izkoristiti priložnost, da je lahko živel svoje sanje. Medtem ko je delal v pivovarni, je k njemu prišel prijatelj in mu pod nos pomolil stran časopisa, na kateri je pisalo, da Johnny Speight za eno »ušivo« epizodo sitcoma Till Death Us Do Apart zasluži toliko, kot onadva skupaj v celem letu. Vedel je, da se v njem skriva potencial za dobre in zabavne zgodbe, in se posvetil pisanju. Po nekaj zavrnjenih scenarijih je spoznal, da mora priti čim bližje koritu, zato se je kot scenski rekvitizer zaposlil na BBC-ju. Pri tem so mu zabičali, da ne sme nadlegovati zvezdnikov! Vendar se John za opozorila ni zmenil. Nameraval je izkoristiti vsak trenutek. V enem izmed »tea breakov« je tako legendi britanske komedije Ronnieju Barkerju v naročje porinil nekaj skečev, ki jih je Barker pozneje uporabil v svojem šovu The Two Ronnies. To je pomenilo, da so začeli Johna jemati resneje, kar potrjuje tudi dejstvo, da so za taisti šov skeče prispevali: John Cleese, Eric Idle, Michael Palin in Terry Jones iz Letečega cirkusa Monthyja Pytona. Kmalu je na vrata odgovornega za komedijo potrkal s scenarijem za sitcom Citizen Smith, ki je po uspehu pilota navduševal štiri sezone (1977–1980) in tlakoval pot v ozvezdje igralcu Robertu Lindsayju. Nobeni popravki niso bili potrebni, John je za izvedbo takoj dobil zeleno luč. Od tu do kultne serije Samo bedaki in konji je bil samo še korak. In vmesna služba pomivalca oken, saj so ček za serijo zadržali v računovodstvu. Tako se mu je celo pripetilo, da je bil prisiljen čistiti okna in da je od zunaj skozi steklo opazoval, kako so ljudje v dnevni sobi gledali njegovo uspešno serijo. Z bedaki in konji se je seveda vse spremenilo.
Čas na njegovi strani
S to serijo je John Sullivan v vseh pogledih dosegel vse, kar se doseči da, in se postavil ob bok vsem svojim vzornikom ter jih v marsičem tudi presegel. Vse njegove značajske lastnosti – sposobnost opazovanja, praktičnost, potrpežljivost, drznost in smisel za iskriv humor ter dramatične zasuke – je pretočil v sedem rednih sezon ali štiriinšestdeset epizod različnih predznakov in dolžin. Svoje lastne izkušnje in spomine je presnel v nanizanko, ki se je razvila v kulturni fenomen tudi zunaj televizijskih meja in postala del sodobne kulturne dediščine, tja do Oxfordovega slovarja. Večino videnega se je dejansko zgodilo: njegov oče je kartal za denar, stari oče je padal v kleti, da bi iztožil denar od naivnih lastnikov, njegova nečakinja je postala policistka, neprecenljiv lestenec je dejansko končal na tleh in kot Delboy in Rodney v epizodi Time On Our Hands je tudi John Sullivan na koncu obogatel, vendar ostal skromen in – v nasprotju z nekaterimi, ki jim je pomagal na vrh – vedno odprt za pogovore. Tudi pozneje se komediji ni odpovedal in je sestavil scenarije za odtenek manj uspešnih serij precej krajšega diha Just Good Friends (1983–1986) in Sitting Pretty (1992–1993) ter dram Over Here (1996) in Micawber (2001). Vsi so pač pričakovali le stvari, povezane z bedaki in konji. Tako sta nastala spin-offa: The Green Green Grass (2005–2009) in predzgodba originalne serije Rock & Chips (2010–2011). Malo ljudi ve, da je John Sullivan oblikoval tudi like za sitcom Dear John, ki je imela na BBC-ju sicer kratek rok trajanja (le dve sezoni in štirinajst epizod), odlično pa je na čelu z Juddom Hirschem v štirih sezonah (1988–1992) zadihala prek oceana.
Kdo ve, koliko smešnih prigod je bilo še shranjenih na računu Johna Sullivana, ko ga je pred petimi leti zaustavila pljučnica. Po lističih sklepamo, da kar precej. Njegovi najbližji, vključno z ožjo ekipo bedakov in konjev, so se strinjali, da naj tako tudi ostane: »Brez Johna te stvari ne bi imele nobenega smisla, četudi bi bile vodene in posnete po natančno izdelanih scenarijih in snemalnih knjigah,« pravi John Challis in dodaja: »Brez Johna to ni to!« Povedano enostavneje: John Sullivan sestavlja sveti poker žlahtnih in nenadomestljivih britanskih televizijskih komedijantov: Jimmy Perry – David Croft – Jeremy Lloyd – John Sullivan. Konec decembra lanskega leta bi praznoval okroglih sedemdeset let in zagotovo bi ušpičil kakšno neumnost. Ne nazadnje se je zelo rad šalil tudi na svoj račun.
