Razmere so se slabšale, gozda na Krasu je bilo iz stoletja v stoletje manj. Na celotnem kraškem območju je bila leta 1875 gozdnatost le še 14-odstotna; predvsem so bili to gozdni ostanki na flišu, medtem ko je bil pravi kras, apnena podlaga, praktično gol.
Gozd je v življenju Kraševcev igral »večnamensko« vlogo. Najprej ga je Kraševec v dolgem obdobju krčil in spreminjal v kmetijske površine. Preostale gozdove pa je intenzivno izkoriščal, prilagodil jih je svojim potrebam, ki jim je najbolj ustrezal panjevski gozd. V gozdu je Kraševec dobival drva, tu je pridobival kole za vinograde, les za kmečka orodja, za vzdrževanje gospodarskih in bivalnih objektov, les iz gozdov je tudi zaradi ugodne lege – večja mesta ob obali, pristanišča, ki so omogočala izvoz lesa – intenzivno prodajal, v gozdovih so se pasle črede goveda, ovc in koz, v gozdovih je dobival steljo, drevje je tudi obsekoval, da je pridobil hrano za živino v zimskih mesecih. Prav posek na panj, ki mu je sledila paša, ko je živina sproti uničevala poganjke iz panja in korenin ter tako oteževala ali preprečevala obnovo gozdov, je iz leta v leto manjšal obseg gozdov in pokrajina se je postopno spreminjala v kamnito pustinjo.
Trstu gre zasluga za pobude za pogozdovanje Krasa
Uglednim in razgledanim meščanom Trsta gre zasluga za to, da so se začele aktivnosti za ponovno ozelenitev pustega Krasa. Domenico Rossetti se je že leta 1831 in nato še leta 1840 zavzemal za pogozditev puste kraške planote nad Trstom. Leta 1842 je mestna oblast začela s prvimi poskusi, posebnih uspehov pri ogozditvi kamnitega Krasa ne s setvijo ne s sajenjem številnih drevesnih vrst pa ni bilo.
Da bi pospešili delo pri pogozdovanju Krasa v okolici Trsta, Sežane in Komna, je bil leta 1851 v Sežani shod za prihodnje dobro Krasa iskreno vnetih mož. Ustanovili so »Družbo, ktera bo skerbela pusti Kras malo po malim z drevjem nasaditi«. Žal oblast ni bila pripravljena potrditi pravil in družba za pogozdovanje tako sploh ni začela z delom. Zagovorniki pogozdovanja Krasa pa niso odnehali, leta 1857 jim je v Trstu vendarle uspelo ustanovili Društvo za pogozdovanje Krasa, vanj so povabili tudi kraške občine. Dokumenti iz Pokrajinskega arhiva v Kopru pa kažejo, da so na Komenskem Krasu pogozdovali že pred letom 1857.
Po sežanskem zgledu (1851) so tudi notranjske podružnice kranjske Kmetijske družbe želele ustanoviti društvo za pogozdovanje in boljšo obdelavo zapuščenih kraških površin. Tako se je leta 1853 v Postojni zbralo veliko slavnih mož in predložilo oblasti načrt družbenih pravil. Želja pa se jim ni izpolnila – vlada je zahtevala toliko popravkov in dopolnil pravil, da so se tako skrčila, da niso bila uporabna, in z društvom in pogozdovanjem Krasa na Kranjskem ni bilo nič.
Kollerjev načrt za pogozdovanje Krasa
O pogozdovanju Krasa je začela dunajska vlada resno razmišljati leta 1850. V Bleiweisovih Novicah je v letih 1850 in 1851 gozdar Jožef Koller (rojen 25. marca 1798 v Bohinjski Bistrici; umrl 2. avgusta 1870 v Gorici) objavil dolgoročno vizijo pogozdovanja Krasa. Njegova vizija je bila: Kras se pogozduje s sajenjem, in ne s setvijo; pogozdovanje mora potekati načrtno, izdelati je treba seznam površin, potrebnih pogozditve; delo mora potekati pod strokovnim nadzorstvom; na pogozdenih površinah je treba prepovedati pašo; za pogozdovanje na najslabših tleh se uporabi črni bor.
Kljub številnim poskusom od leta 1842 naprej s setvijo in sajenjem različnih drevesnih vrst listavcev, pa tudi iglavcev, posebnega uspeha pri pogozdovanju Krasa ni bilo. Za prvi res pravi uspeh je poskrbel leta 1859 Jožef Koller z nasadom črnega bora pri Bazovici. Črni bor je drevesna vrsta, ki prenese najbolj ekstremne življenjske razmere, preživi na izpranih, revnih skalnatih tleh, do živega mu ne moreta ne močan veter ne burja, prenaša sušo ter pripeko in je hkrati odporen na mraz. Tako je bil idealen za pogozdovanje pustega, skalnatega, močni burji in sončni pripeki ter suši izpostavljenega Krasa. Njegova naravna nahajališča so ekstremna rastišča na težko dostopnih terenih.
Kljub znanim rešitvam posebnih uspehov pri pogozdovanju Krasa ni bilo. Delež gozdov se je ob simboličnem, zakonsko neurejenem pogozdovanju še naprej zmanjševal.
Večje zanimanje Avstrije za Kras sovpada z gradnjo južne železnice, saj je njena trasa na poti do Trsta potekala predvsem prek pustega in kamnitega Krasa, kjer so se graditelji srečevali z orkansko burjo, ki jim v zimskih dneh ni prizanašala z zameti. Burja in sneg sta povzročala velike težave vlakovnim kompozicijam tudi po odprtju proge.
Novo spodbudo je pogozdovanju Krasa dalo zborovanje Avstrijskega državnega gozdarskega društva na Krasu in v Trstu od 4. do 6. septembra 1865, kjer so med drugim ugotovili, da je Kras mogoče pogozditi in da je pogozditev Krasa pomembna tako za kraške dežele kot za celotno cesarstvo.
Kollerjeva pobuda iz let 1850 in 1851 se je začela uresničevati, ko so bili sprejeti zakoni o pogozdovanju Krasa za območje Trsta (1881), za Goriško in Gradiščansko (1883), Kranjsko (1885) in Istro (1886). Ustanovljene so bile posebne komisije za pogozdovanje Krasa, ki so določile zemljišča, ki jih je bilo treba postopno pogozditi. Skupno je bilo tako v vseh deželah za pogozdovanje izločenih okoli 30.000 hektarjev kraških goličav. Urejeno je bilo tudi financiranje pogozdovanja Krasa. Pretežni del denarja je prispeval Dunaj (za Goriško v obdobju 1884–1912 od skupnega zneska 826.947 kron kar 648.500 kron ali 78 odstotkov), del dežela, v fond pa so se stekale tudi globe za gozdarske prekrške, različne podpore ipd.
Velik tehnični in socialno-ekonomski zalogaj
Po številnih več kot desetletje trajajočih poskusih, najprej s setvijo in pozneje s sajenjem, predvsem domačih listavcev, pa tudi borov, je Koller leta 1859 pokazal in dokazal, da je tudi goli, kamniti svet Krasa mogoče pogozditi, in to s črnim borom. Pa še potem so še kar nekaj časa, čeprav neuspešno, sejali seme in sadili sadike listavcev. Kraševci se nikakor niso mogli ali hoteli sprijazniti s črnim borom, ki je bil pozneje dobro stoletje zaščitni znak Krasa. Vztrajali so pri listavcih, saj so jim listnati gozdovi omogočali panjevsko gospodarjenje in tako zadovoljevali vse potrebe na kmetiji.
Na pustem, skalnatem in gruščnatem Krasu so moški kopali jamice, ženske in otroci pa so sadili borove sadike. Običajno se v skopanih jamicah ni našlo dovolj prsti, zato so jo morali prinesti iz bližnjih vrtač. Če je niso našli kje v bližini, so jo morali dovažali z vozovi iz oddaljenih krajev. Delavke so jamico, ki so jo moški grobo izkopali, najprej očistile, na dno jamice položile narobe obrnjeno travno rušo, nanjo nasule zemljo, ki so jo prinesli otroci, vzele sadiko iz brozge, pripravljene iz gnojnice in presejane fine prsti, razprostrle koreninice in jih ob sajenju skrbno obdale z zemljo ter potlačile z rokami. Končno so na jamico, zasuto z zemljo, položile nekaj večjih kamnov, ki so sadiko varovali pred burjo.
Pogozdovanje s črnim borom, ki mu je sledilo omejevanje paše, ter omejevanje tradicionalne rabe preostalih gozdov sta za Kraševce pomenila ogrožanje njihovega tradicionalnega ekonomskega sistema in njihovega obstoja, zato so se jima upirali. Kras brez zaščite gozda je kraškim prebivalcem omogočal le zelo skromno življenje in še to se je iz leta v leto poslabševalo, vsak pogozdeni hektar pašnika pa je kmečkemu prebivalstvu omejeval že tako skromne pašne površine. Pogozdovanje, ki je Kraševcem napovedovalo boljše življenjske razmere v prihodnosti, je prišlo v nasprotje z vsakodnevnim bojem revnega kmečkega prebivalstva za preživetje. Zato so bile pritožbe na vključitev pašnikov med območja za pogozdovanje, ki so romale tudi tja do Dunaja, kar pogoste, prišlo je tudi do obračunavanj med pašnimi upravičenci in gozdarji, odpor proti pogozdovanju se je kazal tudi v ne tako redkih namernih požigih nasadov.
To, da bi bilo oškodovanje pašnih upravičencev čim manjše, so poskušali omogočiti že z zakoni, kjer je bilo določeno, da se pogozdijo predvsem gorski vrhovi nad kraško planoto in strmi obronki te planote, predvsem tista zemljišča, ki ne bi povzročala škode glavni gospodarski dejavnosti – to je kmetijstvu (paši). Prepovedano je bilo pogozdovati površine, ki so bile primerne za poljedelsko obdelavo.
Od okoli 30.000 hektarjev pogozdovanju namenjenih površin v avstrijskih kraških deželah je bilo do leta 1915 pogozdenih 11.707 hektarjev ali 39 odstotkov načrtovanega, od tega na sedanjem območju Slovenije okoli 10.000 hektarjev.
Pogozdovanje sta zaustavili obe vojni
Soška fronta v prvi svetovni vojni, ki se je vila od Rombona do Tržaškega zaliva, ni pomenila le zaustavitve pogozdovanja Krasa. Dveinpolletno vojskovanje je poleg številnih človeških žrtev, uničenih naselij, mest in infrastrukture ter ogromnega števila beguncev povzročilo tudi uničenje številnih borovih nasadov, pa tudi drugih gozdov. Z razpadom Avstro-Ogrske in nastankom nove države Kraljevine SHS je zunaj meja Slovenije (Dravske banovine) pod Kraljevino Italijo ostal velik del slovenskega ozemlja, tako tudi večina kraških nasadov, ustvarjenih pred vojno.
Ker je bilo treba najprej obnoviti porušena mesta in vasi ter infrastrukturo, je moralo pogozdovanje Krasa počakati na boljše čase, pa tudi Italija ni kazala posebnega navdušenja nad gozdarstvom. Zanesljivega podatka ni, ocene za obdobje 1919–1945 pa navajajo, da je bilo poleg obnove nekaterih poškodovanih narejenih le od 500 do 850 hektarjev novih nasadov.
Čeprav posledice prve svetovne vojne še niso v celoti izzvenele, se je že bližala in tudi začela druga. Spet so prestavljali meje, tokrat v našo korist; pretežni del Krasa je pripadel Sloveniji.
Leta 1948 se je spet začelo pogozdovanje Krasa. Zaradi pomanjkanja delavcev so si pomagali z različnimi akcijami, od šol do družbenopolitičnih organizacij do zadružnikov, pa tudi z udarniškim delom, vendar rezultati niso bili prav spodbudni. Tako je leta 1950 opravljalo gozdnogojitvena dela kar 64.418 udeležencev, ki so opravili 43.406 dnin, naredili so 569 hektarjev novih nasadov, izpopolnili 383 hektarjev starejših nasadov in posadili 1.977.000 sadik.
Tudi med drugo svetovno vojno so bili uničeni številni borovi nasadi. Tako je bilo po ocenah leta 1945 na slovenskem Krasu od 7000 do 8000 hektarjev nasadov večinoma črnega bora. Do leta 1954 so na novo naredili 4000 hektarjev nasadov, črni bor pa se je tudi po naravni poti iz starejših nasadov širil na obrobja. Splošni gozdnomelioracijski projekt za degradirano področje Slovenskega primorja, ki ga je leta 1963 izdelal Gozdarski inštitut Slovenije, je ugotovil, da je na tem območju 17.226 hektarjev nasadov črnega bora, od tega na apneni podlagi (pravi kras) 15.256 hektarjev, 1970 hektarjev pa na flišu.
Pogozdovanje se končuje
Le slabo desetletje je minilo od leta 1954, ko so bile vse strokovne sile usmerjene v ozelenitev Krasa, do leta 1963, ko so že govorili, da je več kot stoletje trajajoče pogozdovanje Krasa dokončano.
Medtem ko je bilo proti koncu 19. stoletja skoraj devet desetin prebivalstva kmečkega, ga je bilo ob popisu leta 1910 v Primorju le še okrog 70 odstotkov, leta 1931 pa okrog 55 odstotkov. Po drugi svetovni vojni se delež kmečkega prebivalstva na Krasu naglo zmanjšuje, leta 1961 ga je bilo 33 odstotkov, leta 1991 pa le še 5 odstotkov.
Zaradi zmanjševanja kmečkega prebivalstva in opuščanja kmetijske rabe zemljišč se je začel črni bor iz obstoječih starejših nasadov širiti naokrog, njemu pa so sledili listavci, ki so skupaj z borom začeli osvajati nekoč izgubljene površine in tako po naravni poti ozelenjevati Kras.
Medtem ko je bil še v sredini 19. stoletja Kras skoraj brez gozda, je bila gozdnatost leta 1950 20-odstotna, leta 1963 se je gozdnatost kraškega območja povzpela na 30 odstotkov. Ob koncu osemdesetih let 20. stoletja je bilo z 42-odstotno gozdnatostjo že doseženo globalno zadovoljivo ekološko in gospodarsko ravnovesje med gozdnimi in kmetijskimi oziroma drugimi površinami, Kras pa se še naprej nezadržno zarašča. Danes se gozdnatost na kraškem gozdnogospodarskem območju približuje 60 odstotkom.
Črni bor se poslavlja
Črni bor je bil edina drevesna vrsta, ki ji je uspelo preživeti na golem kraškem svetu. To svojo vlogo je uspešno opravil. Da se na pretežnem delu Krasa počasi končuje doba črnega bora, je znano. Že na začetku pogozdovanja so vedeli, da bo na Krasu v večini primerov črni bor le prehodna drevesna vrsta, zato so nasade delili na trajne in prehodne. Trajni nasadi so bili narejeni na najbolj ekstremnih rastiščih, na katerih naj črni bor trajno ostane v prevladujočem deležu, ker bo le tako zagotovljena njegova varovalna vloga. Prehodni nasadi pa so bili tisti, kjer je bil črni bor predkultura in kjer so se v njegovem zavetju ustvarile razmere za gojenje dragocenejših ali tehnološko bolj uporabnih drevesnih vrst. Pestrost kraških gozdov je izredno velika, na kraškem območju se pojavlja 42 drevesnih vrst, še veliko več pa je grmovnih in drugih rastlinskih vrst, ki podobi gozdnate krajine dajejo svojevrsten pečat.
Ekološkim spremembam na Krasu, od skoraj golega Krasa, ko je bila leta 1875 gozdnatost le 14-odstotna, pa do 60-odstotne gozdnatosti, je sledil tudi preostali rastlinski in seveda živalski svet. Vzporedno z zaraščanjem se je najprej začela zmanjševati številčnost vrst, navezanih na ekstenzivno obliko kmetijstva in živinoreje. Poljski zajec, poljska jerebica in kotorna, ki so bile v preteklosti najpomembnejše vrste divjadi, so do danes praktično izginile s tega območja. Hkrati se je na obsežnih območjih na novo nastajajočih gozdov začela redno pojavljati velika divjad, tod so že našle svoj življenjski prostor tudi velike zveri.
