Zato govorimo o hibridni varnosti. Naša politika v svojih decembrskih in januarskih nastopih daje mešane znake o tem, kako dojema te spremembe in kako se nanje odziva. Na eni strani se oklepa tradicionalnega pristopa, ki ga ponazarja pogosto slišana izjava: »Slovenija spada med najbolj varne države v svetu.« Hkrati pa predstavlja pobudo za novo evropsko ustavo. Velja se vprašati, ali je res oziroma zakaj je Slovenija tako varna država, kot nas prepričujejo politiki in verjamejo državljani? Ali zato, ker je politika storila vse, da se tako počuti(mo), ali zato, ker imamo tako naiven odnos do varnosti oziroma ker ima Slovenija tako nizko prepoznavnost v svetu? Kako lahko razumemo izjavo predsednika države Boruta Pahorja o izjemni varnosti Slovenije ob njegovi hkratni formalni oceni, da Slovenska vojska ni sposobna (u)braniti Slovenije v primeru ogroženosti? Po tej logiki bi to pomenilo, da je Slovenija varna prav zato, ker se ni sposobna braniti. Da bi lahko bili še bolj varni, če bi vojsko še bolj oslabili ali pa kar odpravili. Ali vsaj članstvo v Natu. Ta »strategija« sicer nikoli ni bila uradna, vendar so jo vse politike vsaj zadnje desetletje dosledno izvajale. Njen učinek nam je nazorno prikazal dr. Igor Kotnik v članku Kako tanka je že koža Slovenske vojske? v letošnji prvi številki Objektiva.
Neusklajeno v Ljubljansko pobudo
Šesterica ustavnih sodnikov, intelektualcev in politikov je pod sponzorstvom predsednika države prejšnji teden predstavila pobudo, kot je Slovenija v svoji zgodovini še ni imela. Gre za tako imenovano Ljubljansko pobudo, s katero Slovenija članice Evropske unije poziva k razmisleku o novi ustavi EU, temu pozivu pa so pobudniki priložili (Jambrekov) osnutek nove evropske ustave.
Že pri prejšnjih mednarodnih pobudah nam je po začetnem zagonu in elanu hitro zmanjkalo sape, poguma in vztrajnosti. Brez teh kvalitet je tudi najboljša pobuda v mednarodnem zverinjaku obsojena na propad ali životarjenje ali pa namenjena zgolj všečni samopromociji ter nabiranju političnih točk na domačem dvorišču. Kaj mora torej Slovenija storiti z osnutkom nove evropske ustave? Prve priložnosti so že zamujene. Samo teden dni pred javno predstavitvijo pobude je potekal posvet slovenske diplomacije, ki je bil prava priložnost za predstavitev osnutka. Ob tem bi morali predsednik države, predsednik vlade in zunanji minister, vsak skladno s svojimi resničnimi pooblastili, predstaviti pobudo politično, strateško in operativno. Tudi na osrednjem obeleženju mednarodnega priznanja v Hiši Evropske unije je zunanji minister »pozabil« na pobudo. Brez domače politične podpore z desne in leve in brez realnega ter izvedljivega akcijskega načrta za njeno predstavitev navzven Ljubljanska pobuda nima možnosti za uspeh. Prvi velik in pomemben datum bo praznovanje 60. obletnice Evropske unije, ki se spomladi pripravlja v Rimu. Odzivi v domačih strokovnih krogih, v medijih in na družbenih omrežjih so negativni ali vsaj zelo skeptični do pobude in njenih nosilcev, o zunanjih še nismo slišali.
Slovenci nimamo nobenega Rogersa
Na letnem posvetu cveta slovenske diplomacije so ugotovili, da bo eno ključnih zunanjepolitičnih in varnostnih vprašanj letošnjega leta arbitražna razsodba. Svojo strategijo glede ureditve mejnega vprašanja s sosedo Slovenija gradi na brezpogojnem sprejetju razsodbe arbitražnega sodišča, na predpostavki, da Hrvaška razsodbe ne bo priznala, in na pomoči mednarodne skupnosti pri njeni kompleksni implementaciji. Takšna strategija je smiselna samo, če smo popolnoma prepričani, da bo razsodba bolj ugodna za nas kot za Hrvaško. Kaj pa če sodniki razsodijo popolnoma drugače? Če bo razsodba veliko bolj ugodna za Hrvaško kot za Slovenijo? Kaj nam bo potem pomagala takšna strategija, ki ne dopušča alternativnega ravnanja in prilagoditve konkretni odločitvi? In ker bi se Hrvaška v takšnem primeru verjetno premislila in razsodbo sprejela, bi jo morali za to še dodatno mednarodno nagraditi in pohvaliti? Kako bomo potem skrbeli za implementacijo razsodbe na »izgubljenih« ozemljih?
Zanašanje na pritisk mednarodne skupnosti (EU in Nata) ter velikih sil (ZDA, Rusije) je v sedanjih geopolitičnih okoliščinah zgolj pobožna želja. Ti bodo imeli v letošnjem letu preveč dela sami s seboj in drug z drugim, da bi se lahko odločilno posvečali slovensko-hrvaškim problemom. Slovenska vlada se glede tega vprašanja obnaša tako, kot se britanska glede brexita. Vendar pa med slovenskimi veleposlaniki ni nobenega podobnega britanskemu veleposlaniku Ivanu Rogersu*, ki bi vladajoči politiki jasno povedal, da živi v zablodi in samoprevari. Precedens razsodbe, ki je otoke v Južnokitajskem morju dodelila Filipinom, kar Kitajska zavrača, nam res ne more biti v uteho, prej nasprotno. Kaže, kako nemočno je mednarodno pravo in da se brez drugih elementov državne moči in mednarodne pozicije ne gre zanašati na to, da bo samo po sebi prineslo pozitiven rezultat.
Predsednik Pahor meni, da se je pred razglasitvijo razsodbe arbitražnega sodišča smiselno zavzemati za čim bolj prijateljske odnose s Hrvaško. Takoj za tem zunanji minister na televiziji z nasmeškom govori o morebitnih ukrepih, ki jih soseda razume kot odkrite grožnje. Njegov kmetijski kolega pa se zaradi terana zapleta v spor z evropsko komisijo in ji grozi s sodiščem. Kakšno je resnično navodilo slovenski diplomaciji v zvezi z arbitražo in odnosi s sosedo?
Če bo Slovenija sredi leta izgubila dele ozemlja in akvatorija, za katere meni, da so suvereno njeni, kakšna je potem njena varnost? Ali ni ultimativen kriterij državne varnosti zagotavljanje suverenosti nad nacionalnim ozemljem?
Slovenija se je pred migranti zavarovala najprej fizično z žično ograjo (ki za vsak primer ostaja), zdaj pa še formalnopravno z novim zakonom o tujcih. Ta naj bi zagotovil, v zaostrenih primerih, zavračanje beguncev in migrantov na sami meji. Vlada je s težavo dosegla soglasje za ta zakon, za opozicijo je ali premalo ali preveč strog, za del civilne družbe pa še dodaten dokaz slovenskega zapiranja in nespoštovanja mednarodnega prava. Resna opozorila prihajajo tudi od zunaj, iz Sveta Evrope in drugih mednarodnih institucij ter od strokovnjakov. Vendar slovenska javnost, sodeč po zadnji anketi v Delu, skoraj 80-odstotno podpira vladni predlog. Ali zato, ker smo res ogroženi, ali pa zato, ker nam je politika, v novi maniri poresnice, ta občutek uspešno implantirala? Ustavno sodišče bo verjetno moralo streti še en trd oreh. Pri tem se velja za trenutek ustaviti ob bizarnem primeru kapelice, popisane z »Alah je velik«, na Šmarni gori. S hitro in korektno medijsko akcijo sta dejanje obsodili tako Islamska skupnost v Republiki Sloveniji kot Slovenska škofovska konferenca. In pri tem je bolj ali manj ostalo. Kaj pomeni napačno črkovan »Alah akbar«? Goreče islamiste, kaj šele teroriste, si res težko predstavljamo kot hribolazce in planince. Gre res zanje ali za nekoga, ki v splošni psihozi islamske nevarnosti poskuša prikazati ogrožanje Slovenije?
Lansko leto se je nekaj časa vrtela zgodba o črni zastavi kalifata na kupoli Bazilike svetega Petra v Vatikanu. Zelo dvomim, da gre za to. Veliko bližje mi je razlaga, da gre za nekakšno domačo različico poresnice s ciljem vplivati na naša čustva, za vzbujanje strahu ali vsaj nelagodja. Od tam pa ni več daleč do nestrpnosti in sovraštva. Nekaj podobnega kot lansko leto s prašičjimi glavami na gradbišču ljubljanske mošeje. V vsakem primeru bi morali biti zaskrbljeni.
* * *
Pred leti sem resno zbolel. Ko sem zdravnika vprašal, ali imam raka, je ta zamahnil z roko, češ ne kliči hudiča. Pa je bil žal ta že v meni. Na srečo so ga pravočasno odkrili, odstranili in me vrnili v normalno življenje. Zato ob takšnem samovšečnem poudarjanju varne Slovenije pogosto pomislim – ne kličite hudiča! Ta še prehitro sam pride. Kajti to, da trenutno uživamo v takšni varnosti, kot je nima dobršen del stare Evrope, je samo v manjši meri posledica našega lastnega delovanja. Bolj gre za sklop srečnih okoliščin, ki izhajajo iz tega, da smo v svetu neprepoznavna, vendar notranje še vedno relativno zdrava in stabilna družba, ki pozna in spoštuje pozitivne vrednote človeškega življenja, solidarnosti, strpnosti v različnosti in medsebojne pomoči. Res je sicer, da tudi pri nas, tako kot drugod po Evropi in v svetu, raste nestrpnost in da se temu prilagajajo politične sile na desni in levi, vendar je, na srečo, za zdaj še omejena z našim zdravim razumom in empatijo.
*Ivan Rogers je britanski veleposlanik, stalni predstavnik v EU, ki je ob odstopu s tega položaja britansko vlado kritiziral zaradi njenih nerealnih pričakovanj glede pogajanj v procesu izstopa iz EU.
