Bistveno več kot doslej bodo plačevali premožni. Ne le zaradi novega nadomestila, ki sega vse do 75 evrov na mesec, ampak tudi zaradi razširitve plačevanja prispevkov na pasivne dohodke, kot so najemnine in dividende. Mnoge, ki imajo bistveno več družbene moči od ljudi z nizkimi dohodki, so tovrstni načrti ministrov za zdravje že jezili. Tudi zato, ker je del poslancev vedno znova dajal prednost interesom vplivnih, so že padale reforme.
Tudi zavarovalnice so lahko z dosedanjim stanjem zadovoljne. Zagotovljen imajo posel, za katerega se jim ni treba posebej truditi. Ko je bilo zdravstvo v tako hudi finančni krizi, da so v bolnišnicah ostajali brez materiala za zdravljenje svojih pacientov, je dopolnilno zavarovanje prinašalo visoke dobičke. Na roko jim je šlo varčevanje zdravstvene blagajne, zaradi katerega so morale tudi same za zdravljenje svojih zavarovancev prispevati manj denarja. Milijoni plusa, ki so se v tem obdobju stekli na posebne račune, niso končali v zdravstvu, čeprav bi po zakonodaji morali. V vladi Alenke Bratušek so zavarovalnicam na koncu pustili, da so ravnale v skladu s svojimi interesi. V trenutnih razmerah, ko dopolnilno zavarovanje ni več tako dobičkonosno, se bodo premije znova dražile – za zdaj sta to napovedala Adriatic Slovenica, in Triglav, zdravstvena zavarovalnica.
Ministrica za zdravje, ki je nekoč na čelu Vzajemne tudi sama zagovarjala višanje premij, ima danes v rokah močne argumente za ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Nezadovoljstvo zavarovalnic je pričakovano in z njihovega stališča upravičeno. A ohranjanje njihovega posla vsaj uradno ni med nalogami (zdravstvene) politike.
Zdi se, da je bilo ključno vodilo pri pisanju zdravstvene reforme uvajanje reda. To je pri plačevanju prispevkov pravično. Pri bolniških, ki bi jih ključni reformni zakon prav tako poenotil, je težje. Za nekatere bi to pomenilo višjo bolniško, a hkrati bi se izgubila varovalka, ki danes zmanjšuje finančne posledice hudih bolezni. Te zahtevajo dolgotrajno zdravljenje, bolniki pa po njih ne okrevajo čez noč. Vseh ljudi na daljših bolniških ni mogoče metati v isti koš, kot se rado zgodi pri zavzetem čiščenju zakonske navlake. O spremembah višine in časovni omejitvi bolniških nadomestil bi bilo zato treba dobro premisliti.
Zdravstvena reforma mora po definiciji voditi v spremembe, ki trčijo ob številne interese. Predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju obeta, da bo dvignil veliko prahu. Nekatere rešitve, kot je univerzalno zavarovanje otrok, sicer nikogar posebej ne motijo, pa jih vseeno ni sprejela nobena vlada doslej. Skoraj nobena od ključnih sprememb pa ni na mizi prvič.
Rešitve, ki jih je predstavila Milojka Kolar Celarc, je treba pobrusiti in kakšno dodati. Vseeno so dovolj dobro zastavljene, da bi jih bilo škoda zavreči. Tudi predhodniki sedanje ministrice so imeli ideje, s katerimi bi bilo zdravstvo danes boljše, kot je. Reševanje reforme skozi pogajanja, v katerih pridejo na plan številni ozki interesi, se je vedno znova izkazalo za težje od priprave predlogov. Kolar-Celarčevi gre na roko, da ima za sabo največjo vladno stranko. Za največjo težavo reforme pa stoji kar ministrica, ki je s predstavitvijo načrtov čakala dve leti in štiri mesece. Za njihovo izpeljavo, ki bo zahtevala veliko politične veščine in vztrajnosti, ima na voljo zelo malo časa.
