Če poleg fotografskega selfija obstaja tudi performerski, potem je Živadinov njegov najbolj načelni (a tudi ironični) predstavnik. Mimo tega ne gre niti v informansu Teologija/I, ki poleg avtobiografskih zgodb posega tudi po prirejenih izsekih Andrea Bretona (Nastop medijev iz leta 1922). Skupni šiv je med drugim tematika smrti – premica, ki pa ima pri Živadinovu že označen konec – leto 2045. Raznovrstnost so-ustvarjalne preteklosti, v kateri se poleg avantagardnih in konstruktivističnih akterjev (kot inspiracija) pojavljajo še bližnji (Dunja Zupančič, Marko Peljhan, Miha Turšič), je nakazana skozi prepoznavno biomehanično predavanje Živadinova sredi matrične vrzeli obilnega enakostraničnega trikotnika. To simetrično kompozicijo pozneje v dodelani skupinski koreografiji in dinamiki retorike medsebojno odzivno in izvrstno usmerjajo še Mateja Rebolj, Blaž Šef in Nina Ivanišin.
Samo sekunda projekcije fotografije kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij KSEVT – v dogodek infiltrirana tako rekoč kot napaka (»nezavedni zdrs«) – je dovolj, da ozavestimo, ne le, kje je pravo in udejanjeno vizionarstvo trojice Živadinov::Zupančič::Turšič, ampak predvsem, kaj z njim počne država. Ker Vitanje je res daleč, kaj šele vesolje!
