Zgodovinska anekdota o ruskem slikarju Vasiliju Kandinskem pravi, da ga je med drugo svetovno vojno domnevno rekrutiral britanski obveščevalec, da bi slikar na svojih abstraktnih slikah čez ocean pretihotapil občutljive informacije kot svojevrsten skrivni agent.
Z omenjeno prigodo kitajska umetnica Amy Suo Wu razloži bistvo steganografije, metode za premeteno skrivanje besedil v drugih besedilih. Če so namreč kriptografska sporočila popačena in neberljiva, torej že na prvi pogled šifrirana, so steganografska oblikovana tako, da ne vidimo skrivnega sporočila. »V tem se skriva potencial, ki umetniku omogoča igro z medijem ali z govorico umetnosti. Pogoste so debate, ali je lahko umetnost pomenljiva tudi zunaj meja estetskega polja. Sama v večini primerov zagovarjam instrumentalizacijo umetnosti v aktivizmu, zagotovo tudi zato, ker izhajam bolj iz oblikovalskega kot umetniškega ozadja,« pove Wujeva. Te dni je tovrstno »igrišče« predstavila v Aksiomi.
Krinka in alibi
Razstava, na kateri razstavlja fiktivni Kolektiv Kandinski, je postavljena v prihodnost. »Takrat bo namreč posameznikova zasebnost zločin, na kar se bodo odzvali aktivistični borci za svobodo govora. Da bi se izognili inkriminaciji svojih akcij, bodo morali poiskati alibi – in našli ga bodo v umetnosti, kot naj bi ga nekoč našel Kandinski,« razlaga Wujeva. Temu kolektivu torej modus razstave sodobne umetnosti služi le kot krinka, aktivisti so z njo vzpostavili platformo za prenos skrivnih informacij.
Da bi razkrili pravo sporočilo razstave, ki jo zaznamujejo svetle, pisane barve in različni učinki vizualnih prevar, se morajo obiskovalci potruditi. Vsakega od razstavljenih objektov je treba »aktivirati«, denimo z nanosom posebne tekočine ali dovajanjem toplote iz sušilca za lase, da dobimo »ključ« za razkrivanje uganke. Šele potem lahko – denimo z razbiranjem morsejeve abecede ali s pomočjo kardanske rešetke – pridemo do končnega mota, ki ljudi nagovarja h takšni komunikaciji, s katero se je mogoče izogniti digitalnemu nadzoru.
Detektivska igra
Umetniška praksa Wujeve je prav toliko igriva kot družbenokritična. Njene razstave pogosto zahtevajo participacijo obiskovalcev in posledično mejijo že na performans, pogosto pa organizira tudi delavnice (denimo o domači izdelavi nevidnega črnila, o hekanju…). Na ta način skuša graditii kritično in družbeno ozaveščeno skupnost.
»Ne maram abstrakcij in teorije, pomembno se mi zdi, da je tudi občinstvo, ki ni tehnično najspretnejše, vključeno v umetnino tako na intelektualni kot na povsem fizični ravni. Kot oblikovalka navsezadnje tudi v umetnosti vedno razmišljam o čim učinkovitejši vzpostavitvi komunikacije. Predvsem pa se mi zdi nujno, da moje delo nagovarja čim več ljudi, jih napeljuje k razmisleku o vseobsegajočem nadzoru naših življenj, da ni le umetniška masturbacija.«
V tem smislu je vse bolj ključno, da se ljudje pogovarjajo tudi v fizičnem, ne le v virtualnem prostoru. Navsezadnje je tudi razstava Kolektiv Kandinski zasnovana kot detektivska igra za skupino ljudi, ki lahko le z medsebojnim sodelovanjem pridejo do končne rešitve. »Ni moj namen ponuditi dolgoročnega, zveličavnega odgovora na vprašanje, kako komunicirati, da bi se v prihodnosti lahko izognili nadzoru. Ljudi želim le spodbuditi k raziskovanju alternativnih, nizkotehnoloških in včasih zastarelih načinov komuniciranja, ki se dogajajo v analogni resničnosti. Pri tem smo bili vsaj v srednji šoli nadvse domiselni, ko smo želeli sporočilca skriti pred učitelji. Zakaj si ne bi tovrstne igre privoščili tudi zdaj, tako zaradi opolnomočenja skupnosti in varovanja svoje zasebnosti kot za zabavo?« Danes je verjetno komunicirati prek dobrega starega analognega papirja celo varneje, saj bo ta nadzoru oblasti nemara res lažje ušel kot elektronsko sporočilo.
