Evropa ima usodo v svojih rokah, sta v minulih dneh nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande zavrnila nediplomatska in neprimerna Trumpova razmišljanja. Evropa je verjela, da bo s Trumpom lahko nadaljevala v minulih desetletjih zasnovano čezatlantsko partnerstvo. Vendar je to zaradi ameriškega pogleda na tekmovalnost s Kitajsko in pomirjenja odnosov z Rusijo zdaj prav zaradi razmišljanja novega predsednika videti obsoletno ali pa vsaj potrebno korenitega remonta, če bo ta sploh še mogoč. Združene države Amerike ne postajajo sovražnik Evrope, nakazuje pa se precej bolj poudarjena politika nacionalnih interesov, ki predstavlja korenit odmik od desetletij znane demokratske ali republikanske politike, ko so bile ZDA edina velesila na svetu, zavezništvo z Evropo pa ena od temeljnih gonilnih sil v mednarodnih odnosih.
Evropa mora vzeti usodo v svoje roke. Ta stavek je bil v minulih dneh večkrat izrečen. Ne le iz ust voditeljev francosko-nemškega motorja Evropske unije, torej iz držav, ki sta letos soočeni z volitvami. Tudi pri kar malce dramatičnem volilnem pokru ob izvolitvi novega predsednika evropskega parlamenta ga je bilo v različnih oblikah mogoče slišati iz vseh proevropsko usmerjenih političnih skupin. Izvolitev Antonia Tajanija za predsednika evropskega parlamenta je postala mogoča zaradi zakulisnega dogovora med Evropsko ljudsko stranko in liberalci, torej v osnovi še enega takšnega dogovora, zaradi katerih so evropski državljani izgubljali zaupanje v evropske institucije. Vendar je do njega prišlo v kontekstu, ko so se socialisti tudi zaradi distanciranja od politik velike koalicije zaradi bližajočih se letošnjih volitev v Franciji, Nemčiji in verjetno še Italiji umikali iz ideološko raznobarvne koalicije v evropskem parlamentu. Ker so vztrajali pri nepisanem pravilu, da vodenje vseh evropskih institucij ne more pripadati zmagoviti opciji na evropskih volitvah, so s tem ponudili možnost oblikovanja nove koalicije.
V danih političnih razmerjih moči v evropskem parlamentu so ideološka razhajanja s pogledom naprej, kako popeljati EU iz slepe ulice, premostili v Evropski ljudski stranki in pri liberalcih. Nevsakdanjega zaveznika za Tajanijevo izvolitev so našli v zmernih evroskeptikih, ki pa se precej razlikujejo od druščine Marine Le Pen, saj ta s pogledi na izstop iz območja evra ali celo iz Evropske unije deluje kot evropski surogat Donalda Trumpa ali Vladimirja Putina.
Čeprav je skupina konservativcev in reformistov podprla Tajanija, ne bo predstavljala dela nove koalicije, tako kot tudi liberalci ob izvolitvi Schulza formalno niso postali del velike koalicije med ljudsko stranko in socialisti. Evropski politiki skorajda vseh političnih barv napovedujejo pripravljenost za sodelovanje pri iskanju evropske poti naprej. Se bo takšna miselnost prelila tudi v iskanje rešitev glede vseh odprtih evropskih vprašanj na raven evropskega sveta in komisije? V danih mednarodnih okoliščinah za Evropo bi odgovor na to vprašanje moral biti onstran pomislekov o usodi posameznih političnih karier.
