Ptujski župan je v predvolilni kampanji obljubil ureditev nove mestne galerije. V občinskem proračunu je bil celo predviden denar, vendar se do danes ni zgodilo nič, razen zamisli o lokaciji v Prešernovi ulici. Ta je po mnenju nekaterih neprimerna in bi bila odločitev zanjo nerazumna, saj ima občina v lasti številne prostore, ki bi jih lahko v okviru proračuna uredila za razstavne prostore. Pokrajinski muzej Ptuj upravlja dva razstavna prostora, in sicer Salon umetnosti, manjši dotrajan prostor, v katerega je za silo umeščena razstava Antona Lugariča, in Miheličevo galerijo, ki je v prelepem stolpu na odlični lokaciji. Tam je stalna razstava Franceta Miheliča, pripravljajo pa tudi občasne razstave umetnikov iz vzhodne Slovenije. Če odmislimo manjši razstavni prostor za mlade v Centru interesnih dejavnosti in prostorček, namenjen ljubiteljem, potem za resno umetnost ostaja le en prostor, kar je za eno najlepših in ne tako majhno mesto v Sloveniji občutno premalo.
Tudi Miheličeva galerija je namreč prav tako dotrajana in marketinško podhranjena, pokonci jo drži le kakovost vsakomesečnih razstav. Na otvoritvah se ob skrbno izbranih umetnikih gnete ljudi, ki dobijo v spomin ličen katalog. Trenutno je tam na ogled razstava Navadno življenje dveh prepoznavnih in izstopajočih likovnih ustvarjalcev na področju grafike in konceptualne umetnosti 21. stoletja na Slovenskem, Matjaža Gederja in Eve Žula.
V Gederjevi umetnosti je prava mera družbene angažiranosti, ki se čustveno pne od žalosti in trenutne obupanosti prek zaskrbljenosti, vse do prave jeze in celo besa spričo napačnega šolskega sistema, farmakologije in diagnosticiranj psihičnih motenj ter nekompetentnih odnosov med ljudmi, ki večkrat vodijo v katastrofo. Njegove grafike sporočajo v plasteh, kakor palimpsesti, katerih predhodni zapisi so vse bolj obledeli in zabrisani. Le potrpežljiv in odgovoren obiskovalec lahko prodre do vseh plasti, ki tvorijo polnovredno sporočilno in estetsko celoto teh nenavadno sproščenih grafik. Razstavljena dela so iz različnih ciklov, v katerih niha avtentičnost avtorja, zato bi bilo morda dobro v prihodnje čim bolj izčišistit poti ujemanja notranjih vrednot in zunanje izrazne tehnike. V njegovi umetnosti mi je še posebej všeč ujemanje med risbo, barvnimi ploskvami in najdenimi papirji, saj na prvi pogled učinkujejo kot umirjeni zafrkantski listi, a šele globlji pogled razkrije rakave rane družbene realnosti.
Umetnost Eve Žule je vsestranska in obsega grafiko, instalacije, kipce, najdene objekte in še kaj. V tem izrazu je najti širok spekter odnosov, ki obsegajo tudi humor. Iz svoje izkušnje matere umetnica črpa vidike sprememb, ki zadevajo družbeno vlogo, pa tudi povsem intimne preizkušnje, skozi katere je šla avtorica. Zanimive so zgodbe vsakega objekta ali instalacije, ki jih pove odločno, šokantno, mestoma bizarno.
Umetnica se je na tej razstavi odločila za širok spekter stanj in pogledov, zato se na trenutke izgublja osrednja misel, ki povezuje vse te postaje materinstva. Tako je na primer grafika manj berljiva od objektov in najdenih predmetov, skupaj pa nekoliko zmedejo gledalca. Koristila bi bolj izčiščena misel na račun bizarnosti in šokantnosti, ki je na trenutke sicer povsem na mestu. Izstopa pa smelost in brezkompromisnost umetnice, v kateri izstopajo povsem preprosti objekti, kot je tisti iz blaga.
