Dnevi, ko bi se slovenska država morala odločiti, ali bo jamčila za plačilo morebitnih obveznosti koprskega Cimosa, ki so se skupaj z obrestmi povzpele na okoli 57 milijonov evrov, se iztekajo.
Ker je hrvaška agencija za zavarovanje depozitov in sanacijo bank (DAB) zavrnila dve poravnalni ponudbi italijanske družbe Palladio Finanziaria za rešitev spora na Hrvaškem, ki izvira iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, prevzemnik zdaj zahteva jamstvo slovenske države za plačilo morebitnih hrvaških obveznosti, in sicer najpozneje do konca meseca, smo že pred dnevi razkrili v Dnevniku. Ali bo slovenska država jamstvo dala, še ni znano, gospodarski minister Zdravko Počivalšek se bo jutri o Cimosu pogovarjal s hrvaškim ministrom za javno premoženje Goranom Marićem.
Na podlagi pridobljenih pravnih mnenj o obstoju terjatev sta slovenska in hrvaška stran na popolnoma nasprotnih bregovih. Toda najnovejši podatki, ki smo jih pridobili v uredništvu Dnevnika, nakazujejo, da je Cimos izpolnil vse, kar je bilo pred leti dogovorjeno. Gre za zapis, ki naj bi ga po naših informacijah pripravil dolgoletni predsednik Cimosove uprave Franc Krašovec. Ta je kot prisilni upravitelj vodenje koprske družbe prevzel leta 1996, marca 2013 pa jo je zapustil. S Krašovcem nam ni uspelo navezati stika, verodostojnost navedb, ki jih navajamo v nadaljevanju, pa nam je potrdil član Cimosovega nadzornega sveta Andro Ocvirk. Ta poslovanje Cimosa nadzoruje od časa, ko je njegovo vodenje prevzel Krašovec.
Obljubljali izvzetje prepovedi razpolaganja z nepremičninami
Cimosova terjatev do Hrvatov izvira še izpred devetdesetih let, torej iz časa nekdanje Jugoslavije. Takrat je pozneje propadla Riječka banka financirala poslovanje koprske družbe na Hrvaškem. Po propadu Riječke banke je hrvaška DAB prevzela njene terjatve in jih leta 1996 v višini 4,8 milijarde nekdanjih tolarjev oziroma dobrih 20 milijonov evrov prijavila v postopku Cimosove prisilne poravnave. Zahtevnim dolgotrajnim pogajanjem je leta 1999 sledil kompromis, po katerem sta Cimos in DAB uredila medsebojna razmerja.
Na podlagi sporazuma bi moral DAB najprej prenesti terjatev do Cimosa na njegovi hrvaški družbi Cimos Buzet in Cimos ljevaonica Roč. S tem bi DAB v obeh družbah pridobil 51-odstotni lastniški delež, Cimos pa bi ohranil 49-odstotnega. Sporazum je vključeval tudi, da bi obe hrvaški družbi kot skupna pooblaščenca DAB od Cimosa v postopku prisilne poravnave terjala dolgovani znesek. V naslednjem koraku bi morali hrvaški hčerinski družbi terjatve pretvoriti v kapital Cimosa in s tem pridobiti okoli 26-odstotni delež v njegovem bodočem osnovnem kapitalu.
Hkrati sta se Cimos in DAB dogovorila, da bosta storila vse potrebno za ustanovitev družbe Cimos Hrvatska. Načrt je predvideval, da bi k novoustanovljeni družbi pripojili Cimos Buzet, Cimos ljevaonica Roč in P. P. C. Buzet, tretjo Cimosovo hrvaško hčerinsko družbo. V Cimosu Hrvatska je bil okvirni delež DAB določen v višini 40 odstotkov, koprski Cimos bi imel približno 60-odstotnega, pri čemer bi bila natančna lastniška razmerja opredeljena pozneje, ob sklepanju družbene pogodbe.
Po drugi strani bi moral DAB prek hrvaškega ministrstva za pravosodje doseči izvzetje prepovedi razpolaganja s Cimosovimi hrvaškimi nepremičninami (podobno kot Cimosu je Hrvaška številnim slovenskim podjetjem po letu 1991 prepovedala razpolaganje s tamkajšnjimi nepremičninami, med drugim tudi Pivovarni Union, ki je leta 1993 zaprla proizvodni obrat v Buzetu). Le v tem primeru bi Cimos lahko prenesel nepremičnine po knjigovodski vrednosti v višini 5,4 milijarde tolarjev (22,5 milijona evrov) na Cimos Buzet in Cimos ljevaonico Roč, kar je predstavljalo enega ključnih elementov dogovora. Toda DAB pri tem ni bil uspešen. Povedano drugače: vse, kar je bilo dogovorjeno s sporazumom, je Cimos izpolnil, DAB pa svojega dela še zdaleč ne.
Hrvaško sodišče zavrnilo dokapitalizacijo
Načrtovana dokapitalizacija Cimosa Buzet in Cimosa Roč, ki je na eni strani vključevala prenos spremembe terjatev DAB v njun kapital, na drugi strani pa Cimosov vložek z nepremičninami, je bila konec leta posredovana za vpis reškemu trgovskem sodišču. Toda ker DAB ni poskrbel za izvzetje prepovedi razpolaganja nepremičnin, je bila zavrnjena. Vprašanje, ki se pri tem zastavlja, je, ali se je DAB premalo potrudil, da bi izpolnil svoj del dogovora, ali pa so bili v ozadju kakšni drugi razlogi.
Prepoved razpolaganja z nepremičninami je močno oteževala poslovanje Cimosa na Hrvaškem. V času dogovarjanja na začetku novega tisočletja je Cimos v sosednji državi zaposloval 550 delavcev, poslovanje pa je potekalo prek hčerinske družbe P. P. C. Buzet. Ker na Hrvaškem niso mogli najeti posojila in ga zavarovati z nepremičninami, je bila Skupina Cimos prisiljena vse naložbe financirati iz Slovenije.
Kakšen bo razplet dogodkov, je težko napovedovati. Če Hrvati ne bodo popustili ali če v skrajnem primeru Slovenija ne bo jamčila za plačilo morebitno dosojenih obveznosti, se Cimos najbrž ne bo mogel izogniti stečaju. V tem primeru bo brez dela ostalo več kot 4000 delavcev, kolikor jih od nekdanjih 7000 še zaposluje Skupina Cimos.
