V hiši zakoncev Kovič obiskovalca poleg gostiteljev pozdravi tudi zborček ročno izdelanih usnjenih živali. V usklajenih rjavih barvnih tonih se različno visoko dvigajo od tal in s svojo mehko lesketajočo se kožo še vedno ohranjajo prefinjen videz, čeprav je od njihove izdelave minilo že lepo število let. »Tale velika želva je bila čisto prva. Nastala je leta 1983, februarja sem jo naredil,« pokaže Janez Kovič, ki se še zelo dobro spominja dogodkov v tistem letu, saj so pomembno zaznamovali njegovo pot.
Konec prinesel nov začetek
Bilo je slab mesec za tem, ko je zapustil podjetje, ki mu je dalo eno leto za razmislek, ali sprejme premestitev v avstralski ali kanadski inženirski oddelek. Odločil se je, da z družino ostane v Angliji, kamor sta z ženo Alice prispela rosno mlada konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub temu da si nove domovine nista sama izbrala, sta si v okolici Londona ustvarila lepo življenje, ki je družini zelo ustrezalo. Zato je sklenil, da si za zadnja leta službovanja poišče novo službo.
Ker ravno v tistem času ni bilo potreb po njegovem znanju računalniškega modeliranja, mu je prijatelj svetoval, naj kot izučen modelar začne izdelovati živali iz usnja. Poznal je ameriškega trgovskega agenta, ki je dvakrat na leto prišel v Anglijo po posebno blago za veletrgovca Abercrombie & Fitch. »Takrat je ravno iskal nekoga, ki bi iz usnja izdelal želvo, na kateri bi ljudem počivale noge. Prav, sem rekel, ampak ne vem, ali bo v redu, saj nisem tega še nikoli delal,« z nasmehom Kovič pripoveduje o svoji poti v neznano.
S prototipom sam ni bil povsem zadovoljen, Američana pa je tako navdušil, da je takoj naročil 20 želv. Komaj je pošiljka prispela čez lužo, ga je že zanimalo, ali bi lahko naredil še prašiča. »Lahko, kar hočeš,« je odvrnil Kovič in ustanovil podjetje Jancraft, ki je deset let redno dobivalo naročila za trgovine Abercrombie & Fitch.
V kraljičini palači
Zgodba Jancrafta se je nadaljevala s prašičem, sledili pa so usnjeni nilski konj, slon, nosorog, bik, pes, žirafa, sova, jež… »Ko je prišlo naročilo za nosoroga, se spomnim, da smo šli v živalski vrt in cel dan preučevali, kakšni so,« ima lepe spomine žena Alice, ki mu je priskočila na pomoč, ko so se naročila vrstila. Čez čas je celo prenehala poučevati in se je povsem posvetila ustvarjanju iz usnja.
Večinoma sta delala po naročilu, nekaj po lastni zamisli in njuna kolekcija obsega 40 modelov, velikih od 25 centimetrov do dva metra. »To niso igrače, lahko pa se otroci nanje tudi usedejo,« razloži Ljubljančan, ki je v velike živali postavil železni okvir, v manjše pa kose betona.
Ocenjujeta, da sta jih v 15 letih izdelala okoli 4000. Poleg znanega ameriškega veletrgovca so pritegnile tudi številne posameznike. Sploh po tistem, ko sta posel iz domačega studia razširila v bližjo Hatfield House. Najljubšo rezidenco kraljice Elizabete I. je takrat obiskalo na leto okoli 100.000 turistov z vsega sveta in večina je pogledala tudi njune živali. Kovičeva sta bila edina, ki sta prodajala svoja ročna dela na tej prestižni lokaciji.
Samo h Kitajcem ne
Prav za vsako živaljo se skriva zgodba, tudi za tistimi, ki so ob domačem ognjišču. Medvedek Henry je denimo ostal edini medvedek. Ameriška agentka je najprej hotela, da bodo vsi deli gibljivi, potem pa zadaj še prostor za steklenico. A ko je avtor povedal ceno, si je premislila.
Trenutno imata zakonca v hrambi tudi psa, ki ga je zaradi majhne napake dobila sorodnica, pri njej doma pa je postal kot družinski član. Ob tem se zgovorni gospod spomni še ene zgodbe: »Enkrat je Japonec želel, da mu izdelam japonskega psa. Rekel sem, da naj mi prinese fotografijo. Po enem letu se je res prikazal z njo in mi povedal, da model potrebuje, ker se žena noče ločiti od svojega psa na Japonskem. Nato sta skupaj prišla ponj v studio in se takoj zaljubila. Želela sta imeti tudi glavo, ki sem jo naredil poskusno.«
Ta direktor japonske banke je pozneje kupil še več živali za darila in tudi sicer so usnjeni modeli pogosto končali kot poslovna ali protokolarna darila. »Največ naših živali je zagotovo v Ameriki, sicer pa so po svetu pri različnih ljudeh. Od nekdanjih predsednikov, lordov do direktorjev, bankirjev in Habsburžanov,« naštejeta Kovičeva. Le za Hongkong je Jancraft zavrnil naročilo, da ne bi Kitajci skopirali modelov in jih delali za pol cene.
Predala bi znanje
Zadnjo žival za prodajo sta izdelala pred Janezovo upokojitvijo leta 1998 in jo poslala na Madison Avenue v New York. Povsem zadnji izdelek pa sta naredila za hčer, ki je v Kaliforniji pošiljko prejela v štirih dneh.
Posebnega psa zanjo sta izdelala na svojem ljubljanskem domu, kamor sta iz Anglije, kjer sta preživela več kot štirideset let, prinesla bolj malo. A obvezno so šli z njima vsi kroji in orodje za živali. Njuna želja je, da bi se zgodba Jancrafta nadaljevala, zato bi z veseljem znanje predala mlajši generaciji. »Mislim, da mora biti nekje sposoben človek s smislom za ustvarjanje, ki bi to delal naprej,« v upanju sklene Kovič, ki je prepričan, da bi se usnjene živali vrnile na trg. Tudi v zadnjih desetih letih je namreč že prejel želje, naj izdela katero od njih.
