Google je v Švici že od leta 2004, ko je začel z dvema zaposlenima. Švicarska davčna zakonodaja, dobre šole in infrastruktura, dostop do trga Evropske unije in kakovost življenja so naredili svoje. Danes je Zürich poleg Londona oziroma Velike Britanije glavno »oporišče« Googla zunaj ZDA in že najnovejša sama širitev daje slutiti, da je verjetno tudi visoko dobičkonosna. A tega, koliko davka na dobiček Google plača v Švici, razen nekaj njegovih zaposlenih in davčnih uradnikov ne ve nihče. Popolna tajnost, tudi ko gre za pravne osebe, je možna po švicarskem pravu in Google jo je izkoristil. Menda pa, po lastnih zagotovilih, spada med 100 največjih davkoplačevalcev v Zürichu. Na drugo februarsko nedeljo bo v Švici spet referendum, med tremi vprašanji pa največ polemik zbuja vprašanje novele zakona o davku na dobiček. »Izsilila« sta jo Evropska unija in OECD, ki sta zahtevala odpravo pavšalnih davčnih popustov nadnacionalnim korporacijam. Poenostavljeno rečeno, Švica je država z odkrito dvojnim davčnim sistemom, enim za domači, drugim za tuji kapital. Novela zakona to dvojnost odpravlja. Vsaj na papirju, kajti namesto vnaprejšnjih pavšalov le za tuji kapital naj bi uvedli mednarodno dopustne načine za zniževanje davčne osnove (veljavne tudi za švicarska podjetja): patente in licence, obresti, izgube itd. Vse tisto, le da bolj prebrisano, kar poznamo iz luxleaksa ali, recimo, iz nedavne sodbe evropske komisije proti Applu v primeru Irske.
Sistem torej, kakršnega bi avstrijski kancler Christian Kern rad odpravil. Ko je prejšnji teden namreč predstavljal socialdemokratski Plan A, načrt reform za Avstrijo, se je Kern spotaknil ob dejstvo, da je Starbucks predlani v Avstriji plačal le 814 evrov davka na dobiček, medtem ko ga je »povprečno« družinsko gostinstvo s šestimi zaposlenimi več kot 3000 evrov. Ni ekonomsko spodbudno in ne moralno, je dejal kancler, vendar njegova želja, da bi mednarodni koncerni z višjimi davčnimi prispevki delno sofinancirali razbremenitev avstrijskih plač, nima velikih možnosti za uresničitev.
Ne glede na lani sprejeti dogovor v okviru OECD in ne glede na to, koliko iskreno si nekdanji arhitekt luksemburškega davčnega sistema po meri posameznih korporacij Jean-Claude Juncker kot predsednik evropske komisije zdaj prizadeva, tudi s kaznimi, da bi v okviru EU preprečil davčni damping, je namreč vse več znamenj, da je svet na pragu (nove?, še hitrejše?) davčne dirke proti dnu. Ta se z nižanjem korporacijskih davčnih stopenj v EU že dogaja, nesluten pospešek pa utegne dobiti po brexitu in verjetnem radikalnem znižanju davčne stopnje v Veliki Britaniji in še zlasti po – za zdaj resda precej protislovno napovedani – podobni potezi nove ameriške administracije.
Logika je navzlic različnim okoliščinam, utemeljitvam in povodom vselej enaka. Če ne bomo »davčno konkurenčni«, bo »plaha ptica kapital« – in z njim delovna mesta – šel tja, kjer mu bodo ponudili nižje davke. Delovna mesta, plače in potrošnja so tista davčna osnova, iz katere si proračuni potem pokrivajo »oportunitetno izgubo«, ustvarjeno pri obdavčitvi kapitala. Kar je na prvi pogled manj logično, je dejstvo, da se to dogaja v času, ko se je globalizacijsko »nihalo« očitno že prevesilo na drugo stran oziroma ko je treba biti proti globalizaciji (in EU), če hočeš zmagati na volitvah.
Toda v resnici ni v tem nobenega neskladja in tudi grožnje s kazenskimi carinami, ki letijo na vse strani, so del iste zgodbe. V časih, ko cena delovne sile za kapital ni več odločilen alokacijski dejavnik, se globalizacija pač vrača na »domača dvorišča«, začenja se spopad za kapital med razvitimi in »bližnjimi«. Ljudem pa je v bistvu precej vseeno, kakšne ugodnosti bo dobil kapital, davčne ali druge (recimo kmetijska zemljišča ali državno pomoč), da le pridejo do služb. Kar potrjuje tudi javnomnenjska podpora irski vladi, ki se s tožbo brani pred milijardami, ki bi ji jih moral »doplačati« Apple.
Čeprav bi zato na vprašanje, ali je prav, da je vlada z zakonom omogočila razlastitev kmetijskih zemljišč v korist Magne (ali da bo »subvencionirala« naložbo Yaskawe v Kočevju), marsikdo odgovoril nikalno, bi bil odgovor na »kontrolno vprašanje«, ali bi morala vlada namesto delovnim mestom dati prednost kmetijskim zemljiščem, večinsko prav tako nikalen. Polja gor ali dol, delovna mesta so pa le; bolje, da smo jih dobili v Sloveniji, kot da bi odšla drugam. Četudi delovna mesta z razmeroma skromno dodano vrednostjo.
Predlog švicarske novele podpirajo gospodarska združenja, proti pa so socialni demokrati, zeleni in sindikati. Med drugim zato, ker so za določanje davka na dobiček pristojni kantoni, novela pa naj bi znotraj »harmoniziranega sistema« večji manevrski prostor dajala bogatejšim kantonom, kar bi lahko sprožilo tekmo v davčnem dampingu znotraj Švice. Za konfederalni mir bi bilo tako najbolje, če bi volilci novelo zavrnili, kajti možnosti, da bosta EU in OECD na svoje zahteve tako in tako kmalu »prisiljena pozabiti«, niso majhne.
