Ajda je bila v naših krajih nekoč eno najpomembnejših živil in še danes v tradicionalnih kuhinjah, ki jih posnemajo in nadgrajujejo tudi najsodobnejše, najdemo različne jedi, od ajdovih žgancev do kruha in štrukljev ter številne druge specialitete. Ime za ajdo, ki jo zgolj iz praktičnih razlogov uvrščamo med žita, čeprav botanično sploh ne spada mednje, izvira iz staronemške besede Heide, ki pomeni ajd oziroma pogan. V 12. stoletju so jo namreč iz vzhodne Azije v Evropo prinesli križarji, ki so dežele na vzhodu označili za poganske, ajdovske, zato se je tudi tega vzhodnjaškega »žita« prijelo ime ajda. Njeno angleško ime buckwheat pomeni bukovo žito, ajdova trikotno oblikovana zrna namreč spominjajo na bukove plodove, enako pomeni njeno latinsko ime Fagopyrum. Na Koroškem še danes poznamo »bukov nudl« ali »bukov povitnek«, kar ni nič drugega kot ajdov štrukelj. Približno 70 let pred Kolumbovim odkritjem Amerike so ajdo pod imenom poganka pri nas prvič omenili v gornjegrajskem urbarju. Dobra tri stoletja in pol pozneje jo je Valentin Vodnik podrobneje obravnaval v svojih Kuharskih bukvah, kjer je zapisal, da je bila ajda po količini pridelave pri nas daleč v ospredju.