Razstava del slikarja Francisa Bacona (1909–1992), ki je daljni potomec slavnega istoimenskega filozofa iz 16. stoletja, v razstavišču Casa dei Carraresi v Trevisu ponuja dela, nastala v obdobju med letoma 1977 in 1992, in se začenja z avtoportretom in s številnimi skicami zanj, ob katerih dobimo tudi slikarjevo lakonično pojasnilo tematike: »Naredil sem veliko avtoportretov, ker so ljudje okoli mene umirali kot muhe in ni bilo nikogar več, ki bi ga lahko slikal, razen sebe. (...) Ena najlepših stvari, ki jih je povedal Cocteau, je: 'Vsak dan gledam v ogledalu smrt na delu.' To delamo sami sebi.«
Neprilagojen od malega
Francis Bacon se je rodil angleškim staršem na Irskem, a v otroštvu se je družina ob izbruhu prve svetovne vojne preselila v London. »Kratek čas sem hodil v šolo (…) in ni mi bilo všeč. Ves čas sem bežal iz nje, tako da so me na koncu izpisali. V njej sem bil le leto dni. Tako sem bil le slabo izobražen. Moj odnos z očetom in materjo nikoli ni bil dober. Nikoli se nismo razumeli. Bila sta zgrožena ob misli, da bi hotel biti umetnik,« je povedal kasneje. A eden izmed razlogov, da so ga starši pri sedemnajstih letih pognali od doma in se je nato nekaj let preganjal po Evropi, na veliko ponočeval in hazardiral, je bila njegova, zanje nesprejemljiva homoseksualnost.
V Parizu ga je v 30. letih pretreslo Picassovo delo, a resno slikati je začel razmeroma pozno, in tik pred koncem druge vojne je nenadoma zaslovel s sliko Tri študije figur na temelju križanja, ki so bile v vojnem času razumljene kot upodobitev človekove usode.
Skrivnost ponavljanja motivov
Bacon je večinoma delal v serijah, v katerih je preigraval eno in isto temo ali format: »Ena slika ves čas odseva drugo in včasih so boljše v seriji kot posamezno, ker na žalost nisem bil zmožen narediti ene same, ki bi povzela vse druge.«. V Trevisu je tako videti dolgo vrsto portretov različnih papežev, ki pa nimajo nič opraviti z religijo, »pri papežih ni nikakršnih verskih motivov«, ampak jih je navdihnilo njegovo navdušenje nad portretom papeža Inocenta X., ki ga je leta 1692 naslikal španski slikar Diego Velazquez; le da se je Bacon svojih portretov lotil v svojem slogu, s transformiranjem figur in obrazov. Verjel je, da mora portret ujeti človekovo emanacijo, in portrete je slikal tako po živih modelih kot na podlagi že obstoječih slik (Da Vinci, van Gogh) in fotografij (Picasso, Agnelli). Iskanje človekove emanacije ga je peljalo daleč od realizma, v distorzije, ki so včasih groteskne, a pogosto tudi na svojski način lirične. »Ljudje verjamejo, da je popačenje njihove podobe žalitev. (…) A povejte mi, kdo je dandanes zmožen zabeležiti kar koli od tega, s čimer se srečujemo, kot golo dejstvo, ne da bi podobi zadal globoko rano?« Zadnji eksponat je ogledalo, v katerem se vidimo nekoliko popačeni.
Še ena razstavljena serija, serija križanj, kaže na svojski odnos avtorja do tematike. Slikal je tako križanja moških kot žensk in s tem poudarjal univerzalnost trpljenja, pri tem pa je navdih našel v dveh delih, v Cimabuejevem Križanju iz 13. stoletja in Rembrandtovi Klavnici. Tudi tukaj mu je bolj kot za verski motiv šlo za idejo, da je človeštvo meso za klavnice.
