Intervju z avtorjem biografskega romana o Tolstoju Pavlom Basinskim: Zdaj se sprašujemo, ali sploh še obstaja moška proza

Ta fraza v resnici pripada Gorkemu, ki je to napisal v delu o Sofji Andrejevni, njegovi ženi, ki da je živela z najbolj zapletenim človekom 19. stoletja. Tolstoj je družbi res zelo rad postavljal vprašanja, ki so bila na neki način zelo ekscentrična, danes pa so nekaj povsem normalnega. Odpovedati se je hotel svoji lastnini in denarju, svojim literarnim pravicam, bil je proti nasilju, celo pravil je, da na nasilje ne smeš odgovarjati z nasiljem. Bil je proti cerkvi, proti državi, v 19. stoletju se je zavzel proti prehranjevanju z mesom, lovu. Tolstoj je bil kategorično proti smrtni kazni, ki je marsikje dejansko ukinjena, tudi v Rusiji. Bil je vegetarijanec iz moralnih razlogov in proti nošenju krzna. Bil je tudi za versko tolerantnost, kar je prav tako normalno za vse razvite države.

Problem Ane Karenine je prav ta, da v svoji izbiri ni svobodna, ker ima sina in moža. Če izbere Vronskega, ne more z njim niti v gledališče, ker jo bo družba zavrgla. Nič drugega ji ne preostane, kot da se vrže pod vlak. Tolstoj feminističnih vprašanj ni želel reševati. Pravi feministični roman tistega časa je Kaj delati? Černiševskega. Tam se vzpostavlja pozicija ženske, ki je poročena, a se zaljubi v drugega in nato z njim pobegne. Tolstoj pa je stal na popolnoma patriarhalni poziciji, kar se kaže tudi v Vojni in miru, ki je popolnoma patriarhalen roman, kjer se vse konča s poroko.

Ruska literatura se je veliko ukvarjala z ženskim vprašanjem, ustvarjala ženske like od Puškina in Turgenjeva dalje, a tega ni delala s feminističnega vidika. Ideal ženske 19. stoletja je v bistvu žrtev. Po Tolstojevem mnenju bi Ana Karenina morala nositi svoj križ s Kareninom do konca življenja, ker pa je odšla z Vronskim, jo čaka kazen. Četudi je postavljala vprašanja o ženskah, je bila ruska literatura vedno moška. Tudi če so o ženskah pisali, so pisali s stališča moških.

Ko sem začel pisati, nisem niti razmišljal o tem, potem pa je Sofja Andrejevna name naredila močan vtis, ker je bila zelo močna, zelo karizmatična in je popolnoma ustrezala Tolstoju. Mojo knjigo večinoma berejo ženske, a ne zaradi nje, pač pa zato, ker je 90 odstotkov ruskih knjig berejo ženske. Prepričan sem, da se zaradi tega družba že spreminja in se bosta še bolj spremenili literatura in kultura.

Dogajajo se velike spremembe na družbeni ravni, ženske so vedno bolj aktivne, najboljše študentke so ženske in vedno več jih dosega vodilne položaje. Čeprav je Clintonova izgubila proti Trumpu, kar je bila reakcija iz strahu: raje brutalen moški, za vsak primer, kot ženska, saj tega še niso imeli. Ko se je pred 15 leti v Rusiji pojavil termin ženska proza, so se vsi spraševali, kaj je to. Zdaj se sprašujejo, ali sploh še obstaja moška proza. V Rusiji so trenutno najbolj popularni ženski detektivski romani. Že deset let je najbolj priljubljena pisateljica Darja Doncova, ki piše kriminalke.

Rekel bom eno čudno stvar. Tolstoj je za svoje glavno delo imel svoj dnevnik v trinajstih zvezkih. Ko sem to slišal, sem se temu posmehoval, a zdaj, ko ga poznam, me najbolj zanima in se mi zdi njegovo najboljše delo. Zelo so mi všeč zgodbe Gospodar in hlapec, Povest o konju in pa zadnje delo, ki ga je napisal, Hadži Murat. Tudi njegove ljudske pripovedke, Kavkaški ujetnik denimo. V zadnjih letih v Rusiji odkrivajo, da je bil tudi zelo dober dramatik. Napisal je tri končane drame, ki jih zdaj postavljajo na odrih. Všeč mi je tudi povest Hudič. Dvajset let jo je skrival zašito v sedežu na ženinem stolu, ker je bil tam opisan realni dogodek iz njegovega življenja, ko je ženo prevaral z neko kmetico.

Tolstoj je bil ekscentrik. In včasih je govoril samo zato, da bi bil proti javnemu mnenju. Za večino ruskih pisateljev je bil Shakespeare idol, kovali so ga v zvezde, za njih je bil bog. In to Tolstoju ni bilo všeč. Tako je v traktatu Kaj je umetnost nastopil proti Shakespearju z moralnega vidika. Tolstoju se zdi krutost brez meja, da ubijajo in nemoralno pojasnjujejo vse te smrti. Kar je res glede na to, da v Shakespearovem času še ni bilo takega odnosa do umora in krvnega maščevanja; in Tolstoj ga kritizira s krščanskega vidika. Da je bil Shakespeare slab dramatik, kar je Tolstoj tudi govoril, pa je bilo verjetno posledica ljubosumja, saj je bil tudi sam dramatik.

Konflikt je nastal prav v trenutku, ko je Tolstoj postal zelo veren. Prej je sebe imel za ateista. Ko pa je začel verjeti v boga, je najprej hodil v cerkev, se postil, opravljal obrede, potem je na neki točki ugotovil, da cerkev ni tisti kraj, kjer živi Kristus, da je cerkev prevara, in postal do nje kritičen. Če si takrat javno zanikal cerkvene dogme, si storil kaznivo dejanje proti državi in so te lahko tudi zaprli, poslali v Sibirijo. Tolstoja so iz dveh razlogov pustili pri miru: ker bi bil škandal svetovnih razsežnosti, če bi ga zaprli, in pa zato, ker ga je car Aleksander III. kot pisatelja imel zelo rad. Paradoks je v tem, da ateiste cerkev pusti pri miru, kritične vernike pa preganja. Izgnali so ga iz cerkve takrat, ko so ugotovili, da mu celo pastorji sledijo, ker so v njegovih dogmah prepoznali versko duhovno svobodo.