Cristian Mungiu: »Zlata palma je ubila polemiko v družbi«

Kaj najbolj zanima gledalce, potem ko vidijo film?

Včasih sprašujejo, ali gre za specifično zgodbo ali za splošno temo, kar se mi zdi dobra iztočnica. Mislim, da v filmu lahko govoriš o neki specifični stvari, a obenem s tem poveš tudi nekaj več. Gre za lokalno zgodbo, a se v njej lahko prepoznajo vsi ljudje. Hotel sem povedati zgodbo o človeku, ki sprejme nekaj slabih odločitev, a ima dobre namene tako kot večina staršev. Tudi sam sem oče in včasih se slišiš govoriti enake stvari, kot so ti jih govorili tvoji starši, čeprav ni delovalo. Če si v življenju prišel do točke, ko ugotoviš, da ne moreš več veliko spremeniti, se obrneš na otroke in upaš, da bodo tvoje izkušnje pomagale pri tem, da ne bodo delali enakih napak kot ti. To je bilo moje izhodišče.

Kot učitelj sem delal kratek čas. Prvič sem pri 25 letih učil na srednji zdravstveni šoli in se pogovarjal z učenci, starimi okoli 18 let, tako da so bili že odrasli, po drugi strani pa sem učil tudi 14-letnike v neki zelo slabi šoli na obrobju mesta, kar pa je bilo zelo naporno. Učitelji so zelo manipulirali z otroki. Pretepali so jih in goljufali ter jim lagali o ocenah. Jaz bi jih moral učiti angleščino, a je bil problem v tem, da niso dobro govorili in pisali niti v romunščini, tako da je bilo najpomembnejše, da jih tistih 50 minut obdržim v učilnici. Za ta film sem uporabil veliko stvari, ki sem jih v zadnjih letih prebral v časopisih, ter združil tri ali štiri zgodbe, ker so govorile o stvareh, ki sem jih hotel povedati – o izobraževanju, odnosu med različnimi generacijami, kompromisih, korupciji v družbi.

Da, precej. Več kot iz knjig, sploh pa več kot iz filmov. Nisem režiser, ki bi gledal filme, da bi snemal druge filme. Nekaj časa sem delal kot novinar in mi je prišlo v navado brati časopise. Redno shranjujem stvari, ki sem jih prebral in jih bom nekoč morda uporabil. Mediji veliko povejo o stanju družbe v določenem trenutku, stereotipih, mentaliteti in tem, kaj ljudi zanima, zato navdih vedno črpam iz njih.

Ne, ker ima drugačen odnos do kinematografije in so ji všeč drugačni filmi. Ona meni, da je te probleme treba reševati v družbi. Je zelo etična oseba in zelo vpletena v družabno življenje v Romuniji. Danes živi v Berlinu, sicer pa je vsak dan v neki drugi nerazviti državi, kjer predava o demokraciji in študira matematične modele boja proti korupciji. Je pa recimo uporabila moj film Matura kot gradivo za svoje študente v Berlinu, da je predavala o korupciji in podobnem, čeprav nisem privrženec takšnega gledanja filma. Zame je pomembno to, kako življenje v moralno izprijeni družbi vpliva nate kot na človeka, na osebno življenje, ne pa to, kaj se dogaja v družbi na splošno.

Eden je bil ta, da je pred dobrimi desetimi leti začel bolje funkcionirati novi zakon o kinematografiji, ki je dal priložnost mladim režiserjem za snemanje filmov. Napisal si scenarij, in če si dobil denar, čeprav ne veliko, si lahko posnel film, kot si ga hotel, ne da bi se kdo vmešaval v tvoje odločitve. Drugi, še pomembnejši razlog pa je bil, da je hkrati začela delati skupina ljudi z močno vizijo o kinematografiji. Vsi smo začeli razmišljati o tem, kaj želimo narediti s filmom. Imeli smo idejo o tem, da film ne bi smel biti neko konvencionalno sranje, ampak bi moral biti močnejši. Bilo je veliko medsebojnih vplivov in izmenjav mnenj pa tudi dober trenutek solidarnosti, tako da nam je uspelo veliko spremeniti v sistemu financiranja novih filmov, kar je bilo zelo stimulativno tudi za režiserje, ki so prišli za nami. Velik vpliv je imel tudi canski festival, na katerem smo dobivali nagrade, ker smo potrebovali mednarodno platformo, da so nas ljudje odkrili. Tako se je na koncu ustvaril občutek, da gre za gibanje, ki je bilo na videz večje, kot je v resnici, saj gre le za nekaj ljudi, ki snemajo filme, v katere verjamejo.

Zdaj imamo veliko multipleksov, v katerih je približno 200 platen, vendar pa je problem multipleksov ta, da večinoma predvajajo le ameriške filme. Romunski filmi v kinih niso zelo popularni, so pa Romunijo postavili na mednarodni filmski zemljevid. Romunija je ponosna na naše nagrade, ampak ljudje niso vajeni na takšne filme in jih razen cinefilov ne gledajo veliko.

Rezultati gledanosti mojih filmov so kar dobri, k čemur je pripomoglo to, da sem z vsakim od zadnjih treh filmov dobil nagrado v Cannesu, poleg tega pa vlagam veliko naporov v to, da predstavim svoje filme lokalnemu občinstvu. Sam distribuiram svoje filme in organiziram večmesečne karavane, v sklopu katerih prikazujem film na podeželju in v mestih, kjer ni kina. Najamem gledališče in pripeljem opremo, od mesta do mesta, in to počnem več mesecev, s čimer pripeljem na film dokaj veliko ljudi.

To je bilo zelo čudno zame. Ljudje so bili tako ponosni na nagrado, da je to bolj kot ne ubilo polemični aspekt filma. Upal sem, da bo film odprl debato v družbi, saj film ni govoril samo o splavu, ampak tudi o odnosu med obdobjem, ki je obstajalo prej, in tem, kako smo ohranili enake navade, čeprav se je situacija spremenila, vendar pa je bilo glavno čustvo javnosti to, da smo končno zmagali v nečem pomembnem, kot da bi dobili kolajno na olimpijskih igrah. Na eni strani je bilo to dobro, saj je film šlo gledat veliko ljudi, hkrati pa mi je čestitalo več ljudi, ki niso gledali filma, kot ljudi, ki so ga gledali. V primeru filma Daleč za griči sem dobil nekaj negativnih uradnih opazk Cerkve, ki pa so se sčasoma, ko so videli film, spremenile in so mu postale dokaj naklonjene.

Sem. Bolj ali manj vedno gledam, kar snemajo romunski režiserji.

Vsi se poznamo med seboj, saj gre za zelo majhno skupnost. Na žalost ni tako, da bi se dobivali ob petkih na pivu, saj je tudi veliko tekmovalnosti. Se pa recimo veliko in zelo pogosto pogovarjam s Corneliujem, ker najini otroci obiskujejo isto šolo, tako se na parkirišču vsako jutro malo pogovarjava o otrocih, filmih, kinematografiji, življenju in drugih stvareh. To je zelo zabaven začetek dneva. Precej sem tudi v stiku z režiserjem Tota in njegovih sester Alexandrom Nanauom, s katerim sem lani hotel začeti neki projekt na osnovi svojega scenarija, ki se ga bova morda lotila zdaj, pa tudi z nekaterimi drugimi. Izmenjujemo ideje in si včasih damo prebrati scenarij, se obiščemo v montaži, se pa to ne dogaja z vsemi in vedno.

Z njimi sem se nekoč že nekaj dogovarjal, ko sem posnel film Tales from the Golden Age, ki je bil sprva napisan kot TV-serija, a takrat HBO še ni bil tako velik. Lani pa sem se pogovarjal z njimi, ker sem imel projekt, ki je tako velik, da bi bil lahko preobsežen za film, a sem vmes začel snemati Maturo, tako da bom o tem, ali bo to postala serija ali bo ostal film, začel razmišljati zdaj.