Defunkt ne priznavajo nobenih predsodkov, niti v polju glasb ne delujejo kakor koli stereotipno, temveč v svoji izvajalski »drži« aktivno talijo motive po (pre)drznem scenariju, kjer se na predlogi strastnega eksperimenta na koncertu džez sreča s pankom, soul s funkom ter ritem in bluz z visoko stiliziranim popom. Njihove (z)godbe nosijo sporočilo, neločljivo od glasbe same, od nas pa je odvisno, ali ga sprejmemo ali ne. Skratka, Defunkt delujejo po principu, da se približujejo ljudem, kar so znova dokazali – in ne glede na katastrofalno stanje na cestah – na poltretjo uro dolgem nastopu pred poslušalstvom v Kranju, nabranim od vsepovsod.
Defunkt tudi še tako zategnjene puriste v nekem trenutku prepričajo, da ti prisluhnejo njihovim godbam, plasiranim in realiziranim v koordinatah retro sedanjosti. Človek dobi občutek, da vztrajajo pri tem, da se na njihovih koncertih ljudje dobro zabavajo, pri tem pa ne delujejo pozersko ali kakor koli vsiljivo. Vse »slabosti« žanrov na temeljih kubističnih funkovskih montaž obrnejo sebi v prid. Plesni ritmi v njihovem primeru niso ne cilj ne sredstvo, temveč spontana in elegantna zadeva, ki v vzporednem tempu omogoča številne solistične ekshibicije. V določenih trenutkih je kvintet malodane tekmoval, komu se bo iz skupinskih mediger »posrečil« prepričljivejši solistični izpad: rokovski kitari Kelvyna Bella, funkoidnim ritmičnim linijam basistke Kim Clarke (ki v Trainstation SubArtu to sredo vodi delavnico za bas kitariste), vsežanrski »živali« za bobni Garyju Sullivanu ali polnokrvnima trobilcema na trobenti in pozavni Johnu Mulkerinu in Josephu Bowieju.
Takšna logistika na žanrskih križiščih še dodatno podžge in morebitno poprejšnjo stilsko zmedenost nadomesti z radovednostjo odkrivanja nečesa novega, vitalnega. Vendar pri vsem ni šlo zgolj za ritem, temveč tudi retoriko. Ritmi Defunkt so namreč »zapakirani« tako v vrhunsko motoriko kot angažirani urbani besednjak. To pa tudi zato, ker je od svojih začetkov dalje Joseph Bowie precej bolj kot zaključeno pesem forsiral polnokrvni zvok, ki v fazi eksperimentiranja s konkretnimi pop frekvencami poskuša od vsepovsod poloviti čim več sledi časa. In če v zakup vzamemo še, da so promovirali nedavno izdani album Live at Channel Zero, ki so ga – kot pove sam naslov – pred dvema letoma posneli v Ljubljani, potem nam je bilo tokratno rajanje še toliko bliže.
