V Slovenskem glasbenoinformacijskem centru (SIGIC) so prišli na idejo, da bi kot vseslovensko virtualno glasbeno središče na internetu ponudili vse dostopne vsebine s področja glasbe na naših tleh. Pred dnevi so zato v navezavi z Društvom slovenskih skladateljev potipali teren na okrogli mizi Glasba v muzejskih zbirkah ali kje je Glasbeni muzej Slovenije?.
Povezati obstoječe
Moderator in strokovni sodelavec SIGIC Viktor Škedelj Renčelj je dejal, da skupaj z muzikološkim oddelkom ljubljanske filozofske fakultete že pripravljajo Vodič po Sloveniji za ljubitelje glasbe. Na sodoben, komunikativen način bodo predstavili kipe in spominske plošče glasbenikom, spominske, muzejske glasbene zbirke in podobno, digitalna izdaja vodnika pa bo javno dostopna še letos. V SIGIC prav zdaj osvežujejo svoj spletni portal, nato pa se bodo posvetili izdelavi kar najrelevantnejše baze podatkov o naših glasbenikih. Za to bodo potrebovali tudi pomoč iz različnih arhivov, kjer se že zbira glasbeno gradivo – NUK, Arhiv RS, arhiv RTV Slovenija pa tudi zasebne zbirke.
Virtualno ali v fizični obliki?
S tem pa še ne bodo presegli dejstva, da glasba kot umetniška veja nima svojega muzeja. Škedelj Renčelj se je zato spraševal, kakšen muzej Slovenija sploh potrebuje, tako žanrsko kot glede na tipologijo muzejev, ali vse glasbene »artefakte« stlačiti skupaj ali jih vendarle pustiti razpršene in navsezadnje – kakšne so dobre glasbenomuzejske prakse drugod po svetu.
Eden od razpravljalcev dr. Gregor Pompe z oddelka za muzikologijo FF je dejal, da so se z vprašanjem glasbenega muzeja ukvarjali že v ekspertizi, ki jo je leta 2013 naročilo ministrstvo (ta pa je do danes obtičala v predalu). Predvsem so ugotovili, da bi vse glasbene zvrsti v vseh oblikah, od glasbil do notnih gradiv ter vizualnih in zvočnih posnetkov, težko spravili v en muzej. Zato je Pompe pozdravil idejo virtualnega muzeja, saj glasbe zaradi njene narave ne gre tlačiti v »neki zapuščen grad«. Idejo o gradu so namreč pred časom imeli na ministrstvu – baročni dvorec Dornavo bi preuredili v muzej baročne glasbe, a jim potem ni uspelo pridobiti denarja. Četudi bi se sredstva našla, mnogi v takem projektu ne vidijo smisla: zakaj ravno baročni muzej in zakaj ne še kakšen drug, recimo muzej pihalnih godb, ki ga ravno tako nimamo, čeprav imamo kar 350-letno tradicijo na tem področju?
Od človeka do glasbe
Bolj »nacionalno« razmišljajo v Narodnem muzeju Slovenije, kjer zbirajo »vse«. Njihov skrbnik, kustos mag. Darko Knez, se je pohvalil z lani izpeljanim uspešnim projektom Podari glasbilo muzeju in ga zapiši v zgodovino, ko so v muzejsko zbirko pridobili petdeset novih inštrumentov zgodovinske vrednosti, skupno pa jih ovrednotili več kot dvesto. Muzeji, ki skrbijo za materialno glasbeno dediščino, se med seboj že povezujejo (poleg Narodnega muzeja so to še Slovenski etnografski muzej, Pokrajinski muzej Ptuj z najobsežnejšo zbirko glasbil pri nas ter vsi muzeji, ki imajo glasbene zbirke) in bi se seveda lahko takoj priključili tudi mreži virtualnega muzeja. V teh povezavah prav tako ne gre prezreti zasebnih muzejev, kot je recimo muzej družine Avsenik.
Če bo obveljala ideja virtualnega muzeja (morda bi se za ta projekt programska sredstva celo našla, predvideva državna sekretarka Damjana Pečnik), je kljub nesnovni obliki treba razmišljati tudi o rešitvi za snovno zbirko. Vsakršen muzej potrebuje »prazno sobo«, skrbnika in sredstva za delovanje. Mojca Menart, vodja založniške dejavnosti na RTV Slovenija, je spomnila na stavbo Glasbene matice v Vegovi ulici, ki počasi izgublja prvotno namembnost. Tam so pred petimi leti že uredili spominsko sobo skladatelja Blaža Arniča, takšnih spominskih sob bi radi imeli še več. S tem bi na neki način zadostili tudi tistim, ki menijo, da vendarle potrebujemo muzej v fizični obliki. Odgovorili pa bi na še en pomislek: da je vendarle treba v prvi vrsti izpostaviti glasbenika kot človeka in kot najpomembnejši zgodovinski »artefakt«, brez katerega ne bi bilo ne inštrumentov ne glasbe.
