Slovenska umetnica Ejti Štih (1957), ki svoj izraz išče tako v slikarstvu, kiparstvu, instalacijah in oblikovanju plakatov ter ilustracij za knjige kot v kostumografiji in scenografiji, že od leta 1982 živi in ustvarja v Boliviji. »Tudi sama sem migrantka, četudi me na pot ni gnala vojna, temveč radovednost,« pove, ko razlaga, da je bilo leta 2015 dom prisiljeno zapustiti štiriindvajset ljudi vsako minuto. Na svetu je 65 milijonov ljudi, ki so morali nasilno oditi od doma, le v Turčiji je beguncev več, kot je vseh Slovencev, spomni prizadeto in se sprašuje: »Le kako naj nam bo vseeno?«
»Pravijo, da se iz satelitov vse vidi, da nas ves čas nadzorujejo. Če naj bi torej videli, kako se nekdo na terasi sonči v kopalkah, kako ne morejo videti vseh ladij, ki se z begunci vred utapljajo? Zakaj je ob vsej neverjetni tehnologiji danes toliko ljudi mrtvih? Tisti, ki imajo denar in moč, da bi kaj spremenili, potiskajo glave v pesek kot noji,« je ogorčena. Zaveda se, da kot posameznica le težko kaj spremeni, zato se za človečnost bori z umetnostjo. Njen opus, ki od nekdaj obsega družbeno angažirana dela, s katerimi opozarja na problematiko revščine in globalizacije, dopolnjuje zdaj tudi serija slikarskih platen iz cikla Migracije.
Za večjo senzibilnost
Podobe, polne utapljajočih se, utrujenih in obubožanih množic, so nastale spomladi leta 2015, ko se največji begunski val skozi Slovenijo še ni začel. Novice in fotografije v medijih so jo zatem spravile v še večjo žalost: »Sem neke vrste zafrustrirani novinar, ki upa, da lahko s svojim delom opozori na problematične teme in med ljudmi vzpostavi malo večjo senzibilnost.« Pomembno se ji zdi, da umetnik skozi svoja dela komunicira z okolico, saj je prepričana, da intimni problemi posameznega ustvarjalca sveta ne zanimajo. »Če se komunikacija s publiko ne vzpostavi, je moje delo brez učinka.«
Štirinajst slik velikega formata, ki sopostavljene napolnijo zidove Kresije tako gosto kot množice beguncev polnijo morje, tako ne zaznamuje kakšen tihi minimalizem, temveč pretresljiva zgovornost. Avtorica, ki je sicer znana po pisanih, rdeče-modrih odtenkih, je platna tokrat ovila v mračne, rjavo-črne barve. O dinamiki njene slikarske pripovedi pričajo vertikale v obliki meje ali rešetk; te v izbranih motivih simbolizirajo blokiranje prehoda, izvajanje pritiska in pehanje za močjo. »Bo zmagal Jug ali Sever? Množice ljudi ali birokracija?« se sprašuje Štihova.
Predstavnica ljudstva med kravatarji
Za akril na platnu se je ob tokratni razstavi odločila, ker se ji zdi slikanje še vedno strahovito težka naloga. »Z barvico in platnom moraš povedati celo zgodbo, medtem ko ti denimo prostorska instalacija omogoča mnogo več opcij. Včasih se počutim kot zastarelo bitje, ker še vztrajam pri klasičnem slikarstvu, na razstavah po svetu tega namreč ne vidiš več pogosto,« pravi avtorica in dodaja, da je platna pač preprosto lažje prenesti iz domačega bolivijskega ateljeja v svet kot kipe.
Kot edini barven motiv se na njenih slikah med množico istovrstnih obrazov kot vizija pojavlja podoba temnopolte ženske s pisanim turbanom ali ženske s feredžo. »Imam jo za delegatko, predstavnico ljudstva med birokratskimi kravatarji. Prepričana sem namreč, da bo prišel dan, ko bomo med sabo vsi bolj rasno pomešani. Takrat bomo tudi veliko bolj tolerantni, morda pa bodo tudi birokratski parlamenti sestavljeni iz ljudi, ki bodo zmožni prinesti spremembo,« meni slikarka, ki verjame, da mora človek ostati idealist in se ne sme vdati v črno denarno usodo, ki nam preti. »Današnji kapitalizem je še hujši od sužnjelastniškega sistema iz konca 18. stoletja. Ljudje iščejo boljše življenje in imajo do tega tudi pravico. To je ob neizmerni revščini v Boliviji še bolj očitno kot v Sloveniji, ki je z vidika povprečnega Bolivijca, kar zadeva socialni in zdravstveni sistem, vendarle neke vrste 'zlato jajce'.«