Pripovedovalec, Richard, pride v to skupino bolj ko ne kot tujek, najprej zato, ker je z zahodne ameriške obale, ki v očeh preostalih petih z vzhoda predstavlja le neotesanost in kič, in potem zato, ker je iz revne družine (kar sicer skriva, a ga bistroglavci takoj razkrinkajo). Vanjo ga sprejme profesorska legenda Julian, erudit prve kategorije, očetovska figura (ki jo vsi pogrešajo), ki skupino z ljubeznivostjo in strogostjo vodi po poteh starogrških modrosti, vrlin in strasti. (A jih zapusti v trenutku, ko v njihovih dejanjih uzre tudi kanček svoje odgovornosti.) Razvije se torej nenavadna dinamika petih mladih fantov in enega dekleta, pri čemer se zdi, da je najzrelejši, najbolj izobraženi Henry tisti, ki obvladuje skupino, a je ta hkrati tako heterogena (Bunny je nadležni fičfirič, dvojčka imata svoje skrivne vezi, Francis je gej s svojo agendo), da Richardu do konca ni povsem jasno, ali je njegova vloga vloga reševalca, alibija ali kmeta na šahovnici.
Ob usodnem dogodku, ko se četverica v podeželski hiši s pomočjo drog loti praktičnega dionizičnega eksperimenta odprave nadzorovane zavesti in raziskovanja animističnega jaza, ki se konča z umorom, Richarda in Bunnyja ni zraven, a slednji kmalu poveže niti in postane četverici nevaren. Richarda krivci (pretkano?) vpletejo in tako postane pasivni soudeleženec novega umora…
Od tu naprej besedilo niha med trilerjem (policijske preiskave, obup, prepiri in totalna zloraba drog in alkohola vpletenih) in črnim humorjem, s katerim Tarttova uspešno lovi duha študentske mularije. Natančneje tistega specifičnega, elitnega dela mularije, ki se zaradi nadpovprečnega znanja, a šibke zrelosti zapleta v esteticistično, etike prosto razumevanje starogrških modrecev: »Aristotel pravi v Poetiki, je rekel Henry, da lahko stvari, kakor trupla, ki so sama po sebi odurna na pogled, v umetniškem delu postanejo predmet uživaškega preudarka.« Estetizacija smrti in teža umora, ki se ga lahko presoja po intelektualni »teži« umorjenega, nato pa spoznanje in tragičen konec.
Tarttova je že s prvencem odprla vsa ključna vsebinska vprašanja svojega opusa, z redkim darom je v literaturo brez bolečih robov vnesla lep del erudicije, obenem pa izvrstno obvladuje pogovorno raven in dialoge. Kar ob izvirnih likih pomeni dobro literaturo.
