Kako zatreti upor, če se ta niti ni zgodil? Po Malrauxu je največji revolucionar tisti, ki sanja, da se bodo ljudje najprej spremenili v glavi, nato pa se bodo lotili spreminjanja »objektivne realnosti«. V manjšem dvomu, da je to res mogoče, vendar še vseeno z nekakšno neumorno vero, ki je morda tudi hipstersko zaigrana, je Paolo Magelli prav pred božičem v Zagrebškem gledališču mladih (ZKM) na spektakularen način zrežiral depresivno besedilo Ivana VidićaNočno življenje. Le teden dni pozneje je v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) še bolj mračen dramski triptih Voščeni ljudjeMateja Matišića zrežiral Janusz Kica. In tako je leto 2016 na Hrvaškem, ne le v kulturnem pogledu, dobilo svoj zasluženi epilog.
Uspeh različnih resnic
V kratkem roku sta tako dve veliki predstavi dveh najpomembnejših tujih režiserjev, ki že dovolj dolgo in dovolj pogosto delata na Hrvaškem, da se marsikomu zdita kot domačina, pokazali obličje družbe, ki domnevno okreva po vsem, kar se ji je zgodilo v preteklem letu – in v minulega četrt stoletja. Opisujeta pa tudi, kako se ta ista družba pretvarja, da se ni zgodilo nič – razen uspeha. Kajti vsak uspeh je naš, torej skupni, vsak poraz pa zgolj posamičen, v obeh pomenih te besede: pripada namreč posamezniku in je izključno posledica posamičnega (torej posameznikovega) izpada iz matrice. Tako imamo nekaj različnih zgodovin, nekaj različnih resnic o vojnem dobičkarstvu in tranzicijskem ropu, o vojnih herojih in narodnih izdajalcih, levici in desnici, rdečem in črnem. Samo športni rezultati so nevprašljivi, pa še to le v primeru, ko gre za zmage.
Ivan Vidić in Mate Matišić sta dramatika generacije, ki se je oblikovala konec 80. let, z različnima rokopisoma, vendar enako ostra pri zabadanju v boleče točke družbenega tkiva, ki ga sicer le občasno, toda nič manj vztrajno secirata. Oba pri tem izhajata iz ruralnih predelov, kjer je razpon ljudi, okoliščin in barv bistveno omejen, toda nianse kompenzirata z intenzivnostjo. Morda zato tudi bolje vidita, kam je treba uperiti dramatikov prst – Vidić to stori od zunaj in posplošeno, Matišić od znotraj, pri čemer si za primer jemlje lastno biografijo.
Sprememba se ni zgodila
Magelli in Vidić tako govorita o državljanski nepokorščini, zametku upora, ki propade zaradi individualizma in pomanjkanja prepričanja, medtem ko zavzameta Kica in Matišić nasprotno pozicijo in ponudita subtilno destrukcijo »stebra družbe«, priznanega in cenjenega scenarista, glasbenika in dramatika, znanega po provokativnih besedilih o drugih ljudeh. Vidić se vsaj na videz izvzema, Matišić se navidezno povsem razkriva, oba pa tematizirata sebe le posredno, kot del sistema, miselnosti ali geopolitičnih razmer. Nočno življenje je prepolno ambicioznih upornikov, ki drug drugemu kradejo upor, Voščeni ljudje pa dopuščajo okoliščinam in nepreverjenim ali pa nepopolnim informacijam, da jih gnetejo iz spodobnih državljanov v podivjane egomanijake in nazaj. Zbor v eni predstavi je protagonist v drugi, ulična barikada je obenem urejeno meščansko stanovanje, kajti tudi stanje duha pri tistih, ki bi se uprli, in tistih, ki si ne želijo sprememb v svojem življenju (sploh pa statusu), je popolnoma enako. Tranzicija se ni zgodila in se tudi ni mogla zgoditi, niti na osebni, kaj šele na kolektivni ravni.
Argument otrok
Argument majhnih otrok je razkrinkal že Krleža, toda izjava »če mi ne bi bilo treba skrbeti za otroke« še naprej ostaja zaščitni znak vsakega domnevnega humanizma, ki je kaj vreden, naj gre za povsem zasebne obsesije ali pa bolj globalno metaforiko. Toda tako Vidić kot Matišić to floskulo o otrocih, na katerih svet stoji, obravnavata kot izgovor za golo strahopetnost. Če odkrito pogledamo na svet okoli sebe, je napredek težko opaziti, če pogledamo sami vase, pa tistim, ki nas bodo nasledili, ne bo nič lažje ali bolje, kajti otroke vzgajamo mi, in sicer v razmerah, kakršne pač so in iz katerih se ne moremo niti osebno niti funkcionalno izločiti.
Krog se sklene: upor implodira, družinska streha je le lažno zavetje pred viharjem ali pa vzrok travme. Takšne, ki se ne bo pokazala na ulici, temveč znova v mikrosituaciji tako imenovane osnovne družbene celice. Morda je imela Margaret Thatcher celo prav, ko je dejala, da družba ne obstaja, samo posamezniki in njihove družine. In prav zato se mora upor začeti – v lastnem domu. Na žalost pa to ni misel, ki bi bila primerna za leto 2017, v katerem se (ne) slavi jubilej oktobrske revolucije, ampak bolj za leto 2117.