Leta 2010 je odprla Center za igralno terapijo. Zato ne čudi, da je potem, ko opravi službo kot svetovalna delavka na novomeški Gimnaziji, v igralnici na svojem domu zasuta še s travmami otrok iz vse Slovenije, starih od štiri do dvanajst let. Igralnica je svetla, pisana, sredi nje je peskovnik in v njem zgodba nekega otroka. Nekaj templjev, palm in na sredini kipec Bude. Na policah so med desetinami figuric vojaki na konjih, pravljični junaki, kraljične, dinozavri, pa plišasti medvedki, žoge, barvice, v eni od škatel tudi glina. V kotu stoji hišica za punčke in zraven majhna kuhinja.

Kako bi najlažje opisali, kaj je igralna terapija?

Odraslemu najlažje razložiš igralno terapijo, če rečeš, da je to tako kot psihoterapija za odrasle, samo da vse skupaj poteka z igro. Terapevt je pri tem samo oseba, ki otroku sledi, ga razume, ga sprejema takega, kot je. Igralna terapija je bistveno bolj učinkovita od psihoterapije pri odraslih, kajti otroci zelo hitro razrešijo stiske in strahove, ki jih nosijo v sebi. Neposredno o težavah, sploh z manjšimi otroki, se skorajda ne pogovarjam, ker otroci to razrešijo sami z igro. Igralna terapija je res dobro premišljen sistem dela z otroki, tudi igralnica in vse igrače so predpisane. Tako otrok z igro, ko mu sledim, ko sem njegovo ogledalo, ko ga sprejemam, svoje težave razreši. Otroci prihajajo enkrat na teden ob določeni uri.

Kako pomembna je igra za otrokov razvoj in za poznejše življenje?

Brez igre v otroštvu človek ne more zrasti v srečno, zadovoljno in stabilno odraslo osebo.

Igralna terapija naj bi bila namenjena otrokom s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Kaj pa otroci z razvojnimi motnjami? Ali pride igralna terapija v poštev tudi zanje?

V tujini se nekateri igralni terapevti ukvarjajo tudi z otroki z razvojnimi motnjami, ampak po mojem mnenju mora imeti terapevt za to tudi druga znanja, kajti razvojne motnje so specifične. Če so posledica čustvenih in duševnih stisk, potem lahko te odpravimo z igralno terapijo in pogosto tudi so povezane ene z drugimi. Pogosto pride kakšen otrok z razvojno motnjo, pa je zaradi tega že zelo v stiski, in mu pomagam to stisko odpraviti. A trenutno se ukvarjam predvsem z družinskimi tragedijami, z otroki, ki mi jih pošiljajo centri za socialno delo na podlagi razpisa ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pri tem gre bolj za psihosocialno pomoč kot pa za čisto igralno terapijo. K meni prihajajo otroci iz vse Slovenije. Starši pogosto pripeljejo otroke, ki trpijo zaradi slabe samopodobe, strahu pred šolo ali pa zaradi ločitve staršev. Po navadi je potrebnih okrog deset terapij, pri nekaterih jih zadostuje že pet.

Ali se vsak otrok pri igralni terapiji nekako odpre?

V vseh teh letih sta samo dva fanta rekla, da ne bi več prihajala. Ampak vsakemu na začetku povem, da naj pride dvakrat, potem pa naj se sam določi, ali bo še prihajal ali ne. Otrok se mora strinjati s tem, da prihaja, sicer terapija ni učinkovita. Tako da nimam nobenih težav s tem, da se otroci ne bi odprli.

Srečujete se z zelo različnimi primeri in zgodbami otrok. Katera se vam je najbolj vtisnila v srce?

Nikoli ne bom pozabila deklice, ki je bila že v vrtcu zelo zaprta, sploh pri komunikaciji z odraslimi, šlo je za neke vrste selektivni mutizem. To se je vleklo do tretjega razreda osnovne šole. Ko je prišla v šolsko okolje, se je nehala pogovarjati, z vrstniki še nekako, z odraslimi pa ne. Nato jo je mamica vendarle pripeljala k meni na prvi pogovor in čez teden dni je deklica prišla na prvo terapijo. Niti pozdravila me ni, sedla je k peskovniku, začela vanj zlagati stvari, figurice, natančno je vedela, kaj želi. Samo sedela sem zraven, jo gledala, nič nisva govorili, kajti če otrok ne želi govoriti, sem tudi jaz tiho. In ko je v peskovniku naredila čudovito 'sliko', je zavzdihnila in rekla: Tako. Zdaj pa se lahko pogovarjava.

In to je bilo to. Od tistega dne naprej se je v šoli odprla in šla celo v drugo skrajnost. Bila je tako živahna, da so jo nekaj časa komaj krotili. Kaj se je zgodilo, ne vem. Nekaj je imela v sebi in je čutila, da bo lahko tukaj to razrešila. Otroci razrešijo stiske sami, jaz sem samo tam, ob njih. Starši me neštetokrat vprašajo, ali čaram ali kaj počnem. Ampak dejansko res ne vem, kaj se zgodi. Vem, da jim že prostor, v katerem je igralnica, ustreza, je zelo pozitiven. Očitno ima neko posebno energijo. Sama se dosledno držim osnovnih načel igralne terapije, ki zahtevajo od terapevta, da o otroku ne sodi, ga ne usmerja in njegovih dejanj ne interpretira. To otroke sprosti in jih osvobodi, saj je vsak otrok, ki pride k meni, na neki način obremenjen s sodbami vrstnikov ali odraslih v njegovem življenju.

Na enem od predavanj za starše ste izpostavili Platonovo misel: Človeka bolje spoznaš v eni uri igre kot pa v letu pogovora. Ali torej menite, da delamo starši napako, ko vrtamo v otroka, češ povej že, kaj se je zgodilo?

Tudi starši moramo včasih najti primernejši način in izbrati primeren trenutek za poizvedovanje o težavah. Včasih od otroka največ izvemo, ko z njim recimo pečemo piškote ali se sprehajamo, saj smo v takih trenutkih tako mi kot otrok bolj sproščeni in pripravljeni na take pogovore.

Teoretično se zdi igralna terapija zelo preprosta. Ali bi lahko otrok razrešil svojo stisko kar doma, s tem, da bi se starši z njim igrali oziroma mu omogočili ustvarjalno igro?

Naj bi delovalo. Je pa res, da smo starši težko terapevti svojemu otroku, ker smo pač zraven še starši. Toda teorije pravijo, da če se starši dovolj terapevtsko vedejo do otroka in če v njegovem življenju ni večjih stresov, otrok ne potrebuje terapije. In mislim, da je v večini primerov tako. Če starši sledijo otroku, so v stiku z njim in se mu popolnoma posvetijo, vsaj takrat, ko so skupaj, ne bi smeli imeti težav. Pridejo pa dogodki, ko je potrebna pomoč.

Kaj pa način igre? Je bolje otroka pustiti, da se igra sam, ali ga pri igri usmerjati?

Če hočeš, da otrok zares uživa, sploh ko je malo večji, je dobro, da mu pustiš voditi igro. Tudi vzgojiteljice v vrtcu največ naredijo, če otroke opazujejo in jim sledijo. In posredujejo le, ko je treba. Kajti v vrtcu imajo otroci veliko možnosti z igro vlog razrešiti stiske. Če pride otrok v vrtec ves razdražen, bo z igro to nekako izrazil in razrešil. Katerakoli igra, ki si jo otrok izbere, je v redu, samo da so starši zares z njim.

Kako pa je igralna terapija razvita v tujini?

V Veliki Britaniji ima skoraj vsaka šola igralnega terapevta, podobno je v Kanadi, Skandinaviji, Ameriki. V Angliji se na šoli, ki sem jo obiskovala, vsako leto izobražuje več kot tisoč igralnih terapevtov in po šolanju v manj kot letu dni dobijo zaposlitev. Igralni terapevti so v državah, kjer je igralna terapija priznana in cenjena, zelo iskani strokovnjaki. Zaposleni so v številnih ustanovah, v bolnišnicah, šolah, šolah za učence s posebnimi potrebami, centrih za socialno delo.