Sarajevo z okolico spada med najhitreje rastoča urbana območja v širši regiji; število prebivalcev, ki se je v letih vojne in neposredno po njej skorajda prepolovilo, se spet približuje tistemu iz časa zadnjega predvojnega popisa. Udarca, ki ga je gradbeni industriji zadala globalna ekonomska kriza, zaradi vlaganj iz tujine, predvsem iz arabskega sveta, v Sarajevu ni bilo čutiti, nasprotno, prav v tem času mesto učinkuje kot eno samo veliko gradbišče. A za kakšne projekte gre? Kakšna je arhitektura povojnega Sarajeva?
Mesto, žrtev urbicida, štiriletnega strukturnega in simbolnega uničevanja vseh segmentov urbanega tkiva, je po končanem nasilju klicalo po reinvenciji, po tehtnem razmisleku in iskanju najustreznejših konceptov rekonstrukcije in gradnje novega. Toda realnost povojnega časa je ubrala čisto nasprotno smer obnove in razvoja. Prestolnica gospodarsko opustošene in intelektualno oropane države, kjer je bilo z legitimizacijo nacionalistične ideologije nasilje vojne zgolj prevedeno v nasilje miru, je podlegla grobosti tranzicijskega kapitalizma v vseh njegovih razsežnostih.
Namesto skrbnega načrtovanja prenove razdejanih območij so zavladali stihija, izigravanje in popolno neupoštevanje zakonov. Namesto popravljanja napak pri načrtovanju v preteklosti se vrstijo nove, za mesto veliko bolj pogubne. Edino gonilo je očitno imperativ dobička vlagateljev, ki prek koruptnih odnosov z lokalnimi oblastmi posegajo v prostor brez sleherne odgovornosti do mesta in njegovih uporabnikov.
Na gradbiščih Sarajeva nastajajo stavbe, ki, kot da namenoma, zavračajo komunikacijo z obstoječimi. Slabo umeščene v prostor ter z neustreznimi, pretiranimi gabariti delujejo agresivno, njihova ceneno ekspresivna likovna podoba pa jih vzpostavlja kot nove dominante v arhitekturni panorami. Najbolj problematična je in največ negativnih učinkov na mesto pa ima gotovo izbira lokacije velikega števila novih gradenj. Gre za stičišče med historičnim Sarajevom in njegovim novejšim delom, pomemben predel z veliko prostorsko vrednostjo, v času modernizacije po drugi svetovni vojni logično zamišljen kot novo administrativno in kulturno središče mesta. A ta nikoli do konca izpeljan načrt je pustil prostor sedanjim gradnjam, ki v ničemer ne sledijo staremu urbanističnemu konceptu. Parcele, do nedavnega predvidene za gradnjo kulturnih ustanov, zdaj zasedajo nakupovalna središča in poslovni objekti. Komercialno je izpodrinilo kulturno; projekt muzeja sodobne umetnosti slovitega Renza Piana, ki ga je po vojni avtor podaril mestu, in zmagovalna rešitev mednarodnega natečaja iz leta 1999 za nacionalno koncertno dvorano londonskih arhitektov UFO danes nista več izvedljiva.
Mesto ni degradirano le zaradi nekakovostnih projektov in neustreznih urbanističnih rešitev. Gre tudi za odnos do preteklih plasti, predvsem do modernistične arhitekture 20. stoletja in njenih zelo kakovostnih izvedb, ki jih v Sarajevu ni malo. Med njimi je, recimo, gospodarsko-športno-kulturni center Skenderija, ki je bil leta 1969 arhitekturni dosežek na ravni SFRJ. Kompleks, ki je inventivno združil različne programske vsebine in jih povezal v impresivno arhitekturno-prostorsko celoto ter v mesto vnesel povsem novo urbano razsežnost, pravkar prenavljajo, a glede na dosedanje izkušnje se obeta vse prej kot soliden končni rezultat. Muzej revolucije, zdajšnji Zgodovinski muzej BIH, zgrajen leta 1963, ki je s svojo asketsko in obenem monumentalno likovno izraznostjo, izjemno kompozicijo polnih in praznih volumnov ter skrajno prostorsko funkcionalnostjo eden vrhuncev sarajevskega modernizma, pa dobesedno razpada.
Sarajevo je vsemu navkljub še vedno očarljivo mesto. Mesto, ki s svojo obliko amfiteatra in različnimi zgodovinskimi arhitekturnimi plastmi ponuja številne čarobne urbane ambiente, ob katerih cinizem izgine. Toda čar ni večen in utegne zbledeti, izginiti zaradi nestrokovnosti, brezbrižnosti in lakomnosti oblasti, vlagateljev in navsezadnje arhitektov, ki na mesto in njegov ustroj vplivajo enako rušilno kot upravljalci topovskih cevi v devetdesetih letih. Razlika je le, da tokrat izstrelki ne podirajo, ampak gradijo. Gradijo inverzne ruševine.
