Po obdobju velikega povpraševanja po nizkotveganih državnih dolžniških papirjih, ki je močno dvignilo ceno teh papirjev in znižalo njihov donos celo do negativnih vrednosti, je po volitvah v ZDA prišlo do obratnega trenda. Razlog je v pričakovanju investitorjev, da bo prišlo do reflacije v glavnih svetovnih gospodarstvih, to je do oživljanja gospodarske rasti in inflacije. Torej, čas je za umik iz naložb z dolgoročno fiksno nizko donosnostjo. Stroški takšnega procesa bodo padli na investitorje, ki se niso zavarovali pred takim tveganjem in ki ne morejo hitro spremeniti svojega portfelja naložb, na primer v delnice podjetij na borzi.

Opisana tveganja za banke lahko močno ogrozijo predvidene pozitivne učinke bančne unije, kot je bila zamišljena z dokumenti Evropske unije. Osnovni namen oblikovanja bančne unije je bil prav zmanjšanje moralnega hazarda bank pri poslovanju zaradi obstoja posrednih subvencij države v obliki zavarovanja bančnih vlog in potencialnega reševanja bank v težavah z javnimi sredstvi. Teoretično se zdi umestno, da stroške težav najprej nosijo lastniki in pomembni kreditorji bank in šele potem, če gre za sistemski problem, tudi država z javnimi sredstvi. Bančna unija naj bi rešila tudi problem negativne zveze med bankami in državo, ko težave bank rešuje država z njihovo dokapitalizacijo, banke pa potem kupujejo državne dolžniške papirje za financiranje nastalih javnih primanjkljajev.

Predpostavka v novi ureditvi je, da je na kapitalskem trgu dovolj privatnega kapitala, ki lahko nadomesti javni denar, kadar je treba sanirati banke, in da so zasebni investitorji pripravljeni prevzeti tvegane kapitalske naložbe. Situacija je precej enostavna v primeru posameznih bank, ki niso mednarodno pomembne, in v državah z dovolj globokim kapitalskim trgom. Bolj zapletena pa je situacija v primerih, ko gre za sistemsko pomembne banke in je v strukturi njihovih obveznosti pomemben delež malih investitorjev. V takih primerih je težko izpeljati teoretični model, saj lahko pride do sistemskega likvidnostnega šoka, ko se razlastitev investitorjev v eni banki izkaže kot likvidnostni pritisk na druge banke in s tem povzroči nestabilnost celotnega bančnega sistema.

Nedavne velike spremembe na mednarodnih trgih dolžniških vrednostnih papirjev in sistematično poslabševanje bilanc uspeha manjših bank v obrobnih državah območja evra pa opozarjajo na še vedno prisotne pomanjkljivosti v veljavnem konceptu bančne unije. Sistem jasno definira obveznosti privatnih lastnikov in pomembnih kreditorjev bank, ne obstajata pa dokončno oblikovan enotni sklad za sanacijo sistemsko pomembnih bank in enotna shema za zavarovanje bančnih vlog. Zato lahko idealno zamišljen teoretični koncept zaradi izvedbenih pomanjkljivosti povzroči pri sanaciji posamezne sistemsko pomembne banke nestabilnost celotnega bančnega sistema. V takem primeru bo, ne glede na pravila igre, poseg države z javnimi sredstvi nujen, a posledično dražji. Poleg tega sistem tudi ne upošteva vprašanja slabih kreditov, ki so praviloma del procesa sanacije, saj jih prepušča reševanju nacionalnih institucij. Vendar, če sta v bančni uniji centralizirani bančni nadzor in sanacija bank, bi enako moralo veljati tudi za upravljanje slabih naložb, ki se prenesejo na slabo banko. Tako bi se hitreje razvil evropski trg za preoblikovanje podjetniških dolgov in se lažje oblikoval enotni sistem stečajne zakonodaje.

Dogodki na mednarodnih trgih kapitala opozarjajo, da bančna unija sama zase ni dovolj trden branik pred ponovno finančno krizo, če ne bodo denarna, fiskalna in dohodkovna politika delovale povezano in učinkovito. Če se bodo veliki premiki na trgu obveznic v zadnjih mesecih nadaljevali, lahko sami povzročijo finančno krizo, saj gre za 13 trilijonov dolarjev vredno premoženje z negativnimi donosi, ki se je samo ob koncu leta 2016 zmanjšalo za 2,5 trilijona dolarjev. To je največje poslabšanje na tem trgu od leta 1990 in je posledica nekoordinirane denarne politike največjih centralnih bank na svetu in opozorilo, kako krhko in volatilno je lahko makroekonomsko ravnotežje v svetu.

Situacija v Sloveniji pa kaže, da sanacija bank še ne zagotavlja dobro delujočega bančnega sistema, če so zunanji vplivi na njegovo delovanje negativni. To pa je politika negativnih obrestnih mer ECB, ki na evrski ravni morda stimulira kreditno rast, v obrobnih gospodarstvih, kot je slovensko, pa destimulira dolgoročno varčevanje. Na drugi strani ECB z nenehnimi regulatornimi spremembami zmanjšuje kreditno aktivnost in s tem ogroža stabilnost bilanc uspeha bank. Hkrati se povečujeta likvidnostno in dohodkovno tveganje, kar zahteva več kapitala, ki ga privatni investitorji niso pripravljeni investirati brez velikih diskontov, javna dokapitalizacija pa ni dovoljena zaradi pravil državnih pomoči.

Dosedanja izkušnja z bančno unijo v Evropi kaže, da ni mogoče staviti samo na prevladujočo odgovornost privatnih investitorjev za dobro poslovanje bank, če hkrati niso izpolnjeni tudi makroekonomski pogoji, predvsem koordinirana denarna in fiskalna politika v območju evra.