Japonska potrošnja se opoteka že četrt stoletja. Brez dvoma je niti kampanja, ki si jo je v okviru svoje »spodbujevalne politike« omislila vlada Šinza Abeja, ne bo postavila na trdne noge. Dve uri časa na mesec več za nakupe ni tisto, kar povprečni zaposleni Japonec potrebuje za to, da bi več potrošil. Takšen obupan poskus ne more povrniti zaupanja v nenapisano »politično-ekonomsko pogodbo«, ki je za jutri zagotavljala toliko več razpoložljivega dohodka, kolikor več ga je bilo danes porabljenega.
Finski projekt se problema (pre)majhne potrošnje loteva drugače. Bolj dolgoročno. Dobrih 500 evrov, kolikor jih bo z novim letom vsak mesec – brezpogojno – dobivalo 2000 izžrebanih brezposelnih, je videti kot nadaljevanje socialne države z drugimi sredstvi, namreč z univerzalnim temeljnim dohodkom, namesto z nepregledno množico socialnih transferjev. Seveda gre tudi za to, a nemara bi bilo tukaj – navsezadnje zaradi novice iz Foxconna – dobro razmisliti zlasti o ekonomski plati projekta. O redistribuciji družbenega bogastva (za zdaj niti v finskem projektu še ne univerzalni) v prid potrošnji in, ne nazadnje, o motivaciji za delo.
Tajvansko podjetje z večino proizvodnje na Kitajskem skupno zaposluje več kot milijon ljudi. Več kot Slovenija. Lani so zaradi robotizacije odpustili slabo dvajsetino zaposlenih. Letos naj bi jih še več, naslednje leto še več kot letos. Za zdaj v Foxconnu robote, ki v proizvodnji nadomeščajo ljudi, večinoma še izdelujejo ljudje. V naslednjih letih naj bi vedno več robotov proizvajalo robote, ki bodo potem z vedno manjšim vložkom človeškega dela izdelovali, kar naj bi kdo kupil: iphone, kindle, playstatione, nintendo… Roboti nemara lahko proizvajajo še ceneje kot še tako poceni človeška delovna sila, a najbrž nikoli ne tako poceni, da bi si lahko ljudje brez dohodkov te izdelke privoščili.
Ni prvič, da kapitalizmu začenja zmanjkovati potrošnikov. Letos novembra bo preteklo tri četrt stoletja od objave Beveridgeevega poročila. Nemški kancler Otto von Bismarck je kapitalizmu po krizi v sedemdesetih letih 19. stoletja povečal kupno moč prebivalstva s prvimi bolniškimi nadomestili, pokojninami in zavarovanjem za primer nesreč pri delu, lord Beveridge pa je po najhujši krizi kapitalizma dotlej sredi druge svetovne vojne predlagal socialno zavarovanje in sorodne storitve (države). Njegove zamisli so »posvojili« laburisti in z njimi dobili prve povojne volitve.
Socialna država oziroma država blaginje je rešila kapitalizem za nekaj naslednjih desetletij. Ker je rešila problem povpraševanja in tako odpravila razloge, zakaj bi ljudje volili čustveno. Kot so zadnja leta ugotavljali ekonomisti, je bila to novost v zgodovini človeštva, saj se je ustvarjena presežna vrednost približno »enakopravno« delila med vse deležnike oziroma med kapital in delo. Vse dokler je rast produktivnosti ob naraščajoči kupni moči oziroma potrošnji ohranjala zadovoljive dobičke. Ko so ti s stagnacijo produktivnosti padli, sta se začeli razgradnja (zahodne) socialne države in globalizacija.
Dobra tri desetletja pozneje se celo posvetovalno-promocijskemu organu kapitalizma, davoškemu svetovnemu forumu, svita, da socialne države ni mogoče nekaznovano povsem uničiti, globalizacije pa ne nadaljevati. Oboje ima svojo ekonomsko, politično in družbeno mejo. Odzivno in odgovorno vod(itelj)stvo (leadership) je geslo letošnjega srečanja na globalni ravni, v tem okviru pa naj bi govorili o »zavezanosti k vključujočemu razvoju in pravični rasti, tako v okviru držav kot globalno«. Ja, tudi svetovni gospodarski forum zdaj skrbijo »družbeni sloji, ki niso izkusili ekonomskega razvoja in družbenega napredka« in katerih razmere bodo še »bolj negotove zaradi četrte industrijske revolucije in njenega vpliva na zaposlovanje«. Zato bo, med drugim, v okviru letošnjega foruma tudi delavnica o univerzalnem temeljnem dohodku.
Zamisel o univerzalnem temeljnem dohodku ni nova, a se je v družbi, ki temelji na konceptu dela, nekako vedno zdela utopična. Celo, ko je niso zagovarjali levičarji, ampak – kot negativni davek na dohodek – (ekonomski) desničarji. Ali ko so se zanjo začeli navduševati v Silicijevi dolini. In tudi zdaj, ko so Finci začeli preizkušati nekatere njene praktične učinke. Kajti kapitalizmu ne zmanjkuje le potrošnikov, temveč tudi davkoplačevalcev, bolj natančno, dela, ki ga je mogoče obdavčiti. Že verjetno prav, da za davkarijo, tudi slovensko, vsako delo šteje, a od čedalje večje armade dninarjev ni mogoče iztisniti toliko kot od redno zaposlenih. Od dolgotrajno brezposelnih pa sploh ničesar. Vprašljiv je torej celoten sistem redistribucije družbene blaginje: od davčnih virov do transferjev.
Finski projekt univerzalnega temeljnega dohodka se s tem ne ukvarja, najmanj teoretično pa so nekateri predlogi že nekaj časa na mizi: obdavčitev dodane vrednosti (ali – več strojnega dela je v dodani vrednosti, višji je davek), višji davki na kapitalske dobičke, premoženje in intelektualno lastnino, tudi višji okoljski davki. Tudi razpravi o tem – ne le o potrošnji – se kmalu ne bo več mogoče izogniti.
