Draganovo ustvarjanje, ki traja že polnih petdeset let, zajema najrazličnejše pristope in izhodišča. Konec 60. let sta z Nušo Dragan ustvarjala kot del razširjene platforme skupine OHO ter v duhu časa izvajala javne akcije in gradila prostorske instalacije. Nato sta se usmerila v gibljivo sliko (sprva film), s pomočjo katere sta dokumentirala svoje neponovljive akcije. Po razpadu OHO leta 1971 sta edina v Ljubljani nadaljevala tradicijo konceptualizma, kar se je v njunih delih ohranilo tudi po prehodu k videu. Mlajši videoustvarjalci so se namreč povsem drugače lotili iskanja formalnih in tehničnih možnosti medija, medtem ko je tandem ostal osredotočen na manifestacijo ideje. Kljub temu sta v uradni zgodovini obveljala kot avtorja prvega videa v Jugoslaviji. A to ni povsem natančno.
Pričujoča razstava ohranja mit o videu Belo mleko belih prsi (1969/1994), ki je postavljen na začetku obsežne postavitve. A delo nikakor ni prvi domači video, saj se je videotehnologija tedaj že uporabljala, vendar izključno na javnih televizijah. Pionirji videa so torej televizijski inženirji, tandem pa je kvečjemu realiziral prvo videoumetnost pri nas. V članku Miti in legende o zgodnjih delih videoumetnosti (Maska, 2009) sta Barbara Borčić in Ida Hiršenfelder odkrili, da izvirnik tega dela ne obstaja več in da ga tudi pričevanja tedanjih protagonistov ne potrjujejo. Pričujoče delo, ki je pravzaprav z zvokom opremljena statična podoba iz filma Beli ljudje Naška Križnarja, je tedaj verjetno nastalo le na idejni ravni in je bilo šele leta 1994 realizirano v obliki videa. O tem bi bilo sicer nesmiselno dlakocepiti, če ne bi bilo v igri zgodovinopisje. Ne glede na to pa sta bila umetnika v 70. in 80. letih (od leta 1973) popolnoma predana videu, o čemer pričajo številna dela, ki obravnavajo naravo medija ter nove oblike komunikacije in odražajo fascinacijo nad možnostjo sočasnega snemanja in prikazovanja podobe. Prav zato je ta dela pogosto težko izvzeti iz prostora in časa njihovega nastanka. Skoraj nemogoče je namreč predvideti učinek, ki so ga takrat imela na obiskovalce galerij in gledalce televizije, kjer se je videoumetnost v 80. letih neredko predvajala.
Po letu 1989 je Srečo Dragan začel delovati samostojno. Nadaljeval je raziskovanje vedno novih možnosti posredovane podobe, ki se je v vse večji meri selila v domeno računalnikov in digitalnih aparatur. V ustvarjalnem procesu je vselej sodeloval z ekipami tehnologov ter tudi v novo dobo prenesel idejo o kolektivnem delu, ki je danes tako značilna za novomedijske prakse. Zato je neizmerna škoda, da na razstavi znatno število odzivnih del iz preteklih dvajsetih let ne deluje (razstavo sem si ogledal dan po odprtju). Delo Opus Canum (1997) vabi obiskovalca k barvanju fotografij z računalniško miško, vendar naposled pušča le amorfne mavrične kvadrate na računalniškem zaslonu. Najnovejši projekt Sonifikacija podobe III (2016) pa je popolnoma paraliziran: senzorji ne delujejo in plešoči robot ne pleše, kot to sugerirata pripadajoča dokumentacija in opis, kar je slab nadomestek za (najavljena) interaktivna dela.
Dokumenti, fotografije in sheme projektov so zbrane na tako imenovanih konceptualnih tablah, ki skušajo opredeliti različne stopnje delovanja avtorja in jih postaviti v prostorsko-časovni kontekst. To je sicer zanimiva, drzna in ustvarjalna taktika samozgodovinjenja, ki pa zavoljo neizbežnega pomanjkanja distance do lastnega dela ni ravno kredibilna v sklopu pregledne razstave. Na tablah so med drugim navedene nekatere ključne besede, ki označujejo elemente Draganove prakse, vendar ne morejo nadomestiti dejanskih del, ki jih zaradi nezmožnosti neposredne izkušnje ni mogoče konkretno ovrednotiti.
