V lanskem letu je Slovenska vojska (SV) za delovanje v civilni sferi dobila policijska pooblastila. Po osamosvojitvi in odhodu JLA je bilo takšno delovanje vojske »zunaj vojašnic« tabu. Ob soočenju z množičnim prihodom migrantov in beguncev pa je vojakom lansko zimo državni zbor odobril posebne naloge, s katerimi naj bi pomagali policistom loviti migrante na meji. Vojakom je od konca februarja do konca maja pripadla pravica samostojno »opozarjati, napotovati in začasno omejevati gibanje oseb« ter »sodelovati pri obvladovanju skupin in množic«. Ta poseg v zakon o obrambi pa je bil tako kontroverzen, da ga je ostro kritizirala celo predsednica ustavnega sodišča Jadranka Sovdat.
Vsak dan šestindvajset patrulj
S policijo je vojska oblikovala mešane patrulje, ki pa po izteku posebnih pooblastil niso prenehale z delom. Na meji vojaki v spremstvu policistov patruljirajo še danes, le da poslej pripadniki Slovenske vojske ne sodelujejo v postopkih, ki jih policija izvaja pri prijetih migrantih. Tehnično gledano: migrante prime policija. Vojaški tiskovni predstavnik Simon Korez nam je ob tem pojasnil, da njihovi pripadniki v mešanih patruljah izvajajo (zgolj) naloge asistence v primeru odkritja ilegalnih prestopov, med katere spada varovanje območja, kjer se izvaja postopek, ali vzdrževanje zveze. S stališča zakona to ni sporno, saj zakon o obrambi takšno delovanje omogoča tudi po izteku policijskih pooblastil. Vprašanje pa je, ali je sodelovanje vojske pri civilnih postopkih utemeljeno.
Mešane patrulje sestavljajo najmanj en policist, vodja patrulje, in eden do dva pripadnika vojske, odvisno od zahtevnosti terena in obsega patruljiranja, pojasnjuje Korez. Vsaka patrulja je na terenu v povprečju dvanajst ur. Od konca maja se je na meji povprečno na dan izmenjalo štiriinštirideset vojakov v povprečno šestindvajsetih patruljah na dan. V času veljave izrednih pooblastil je bilo vojaško-policijskih patrulj okrog sedemdeset na dan.
Drag eksperiment
Skupni stroški sodelovanja vojske s policijo od konca februarja do konca novembra so znašali 3.724.433 evrov, v vsem tem času pa so prijeli le devet oseb. Za prijetje enega migranta je torej strošek sodelovanja znašal 413.825,89 evra. Drago policijsko-vojaško sodelovanje ima na terenu minimalne praktične učinke, pozitivno pa vpliva na ekonomski status vojakov. Vojaki so si z nadurami in nočnim delom lahko popravili nizke osebne dohodke, saj je bilo dobrih 93 odstotkov dodatnih sredstev namenjenih za dodatke k plačam. Manjši delež, okrog 175.000 evrov, je vojska porabila za prevoze na mejo (gorivo), dobrih 77.000 evrov pa za prehrano. Vprašanje, ali je patruljiranje vojske na meji – kot v jugoslovanskih časih – res nujno, pa je vendarle najprej moralno in šele nato ekonomsko.
