Takojšnje gospodarske posledice junijskega referenduma niso bile pomembne, morda so bile celo rahlo pozitivne glede na to, da so se številke o britanski gospodarski rasti po referendumu popravile navzgor. Toda britanski funt pada, stroški za financiranje javnega dolga naraščajo in postopek dejanskega umika iz EU bi lahko imel katastrofalne posledice.
Ker se je odločila, da zapusti EU, je v interesu VB, da izstop vodi tako, da bodo stroški za kratkoročno prilagajanje in za dolgoročne negativne učinke čim manjši. V interesu EU pa je, da ublaži ne le gospodarske posledice, ampak tudi zmanjšanje ugleda, ker jo zapušča ena od pomembnih držav članic.
Najbolj idealno je, kadar oba udeleženca nekega konflikta o svojih dolgoročnih interesih razmišljata hladnokrvno in racionalno ter delujeta temu primerno. Žal pa se to zgodi redko. Podobno kot pri ločitvi zakonskega para, ki pogosto vodi v zagrenjenost in hude boje, od katerih imajo koristi samo odvetniki, bo ločevanje VB od EU skoraj zanesljivo potekala žolčno z jeznimi žaljivkami. Z večanjem sovražnosti bo prijateljski dogovor vedno manj mogoč in obe strani bosta na koncu več izgubili kot pridobili.
V postopku britanskega ločevanja od EU se skrivajo tri nevarne pasti. Najprej politično in strukturno tveganje zaradi možnosti, da še druge države članice zapustijo EU. Če evropski blok izgubi eno samo državo članico, se to zdi kot nesreča, ki jo je mogoče pripisati notranji specifičnosti izstopajoče države. Če pa izgubi še nekaj drugih držav članic, se to kaže kot posledica slabega vodenja skupnosti ali napake v njeni konstrukciji. Torej ima EU močan motiv, da naredi brexit za VB tako boleč, kot je le mogoče, da bi države, kot so Nizozemska, Švedska ali Finska, odvrnila od tega, da bi sledile britanskemu zgledu.
Ankete kažejo, da se je po britanskem referendumu podpora EU v številnih državah članicah povečala. Pri tem ne gre za to, da bi EU nenadoma začela bolje delovati. Pač pa številni Evropejci menijo, da je nekdanji britanski premier David Cameron storil napako, ko je organiziral referendum o članstvu v EU.
Takoj po referendumu je nemška kanclerka Angela Merkel Evropejce pozvala, naj ne bodo po nepotrebnem »hudobni« (garstig), ko bodo določali pogoje ločitve VB od EU. Toda ker Britanci vedo, da se v EU bojijo razpada Unije, bodo v Londonu v vsakem stališču druge strani neizogibno videli maščevalnost. Britanski pogajalci bodo predpostavljali, da jim pogajalci druge strani poskušajo gospodarsko in politično čim bolj otežiti pot iz EU.
Britanski pogajalci se bodo odzvali na logiko teorije domin pri pogajalcih EU tako, da bodo poskušali postopek narediti čim bolj boleč za preostalo EU. Dejansko so volilci, ki so glasovali za odhod, že prepričani o tem, da bo Veliki Britaniji, če bo sama, šlo bolje in da bo brexit bolj prizadel Evropejce kot Britance. Torej ima tabor zagovornikov izstopa iz EU močan motiv, da to svojo prerokbo uresniči.
Druga nevarna past zadeva notranjo gospodarsko politiko na otoku. VB ne more začeti preprosto s tem, da bi poskušala premagati Evropejce z njihovim lastnim orožjem, ko bi na primer oživila svojo avtomobilsko industrijo ali pa bi začela proizvajati vino ob konkurenci francoskih in italijanskih vinogradnikov. Načelo primerjalnih prednosti zahteva, da je težišče VB še naprej na sektorju storitev in financ.
Že danes je londonski City glavno gonilo britanskega gospodarstva in v enem od možnih scenarijev dogajanja po brexitu naj bi se vloga Londona kot globalnega finančnega centra celo še povečala. Da bi se to res zgodilo, bi morala britanska vlada znižati davke, sprejeti prožnejše predpise in vso regulativo ter v rokavicah obravnavati priseljence, ki delajo v finančni storitvah in okoli njih, pa naj bodo za to dobro ali slabo šolani oziroma usposobljeni. Toda vsak del tega načrta je v nasprotju s cilji vlade, ki hoče obrzdati finančni sektor in omejiti dotok novih priseljencev.
Dejansko je krepitev turbokapitalizma, ki je v korist najbogatejših, ravno nasprotje tega, kar je britanska premierka Theresa May obljubila, da bo delala, ko je nasledila Camerona. Dejstvo je, da tabor zagovornikov izstopa iz EU obvladujejo ljudje iz Anglije in Walesa, ki se čutijo odrinjene od koristi globalizacije in ki so glasovali proti privilegijem in bogastvu globalnega bleščečega megamesta London. Tako bi ena od najučinkovitejših britanskih pogajalskih strategij razdelila samo Veliko Britanijo in še posebej vladajočo konservativno stranko.
To pa že kaže na tretjo nevarno past: na migracijo, ki je tako zelo vplivala na izid referenduma o brexitu. Vlada Mayeve mora zdaj pokazati volilcem, da glede migrantov in tujih delavcev v VB nekaj počne. Toda dokler ima Britanija dinamično gospodarstvo, bo privabljala nove priseljence ne glede na to, ali jim uradno to dovoli. Vlada lahko zagotovi manj priseljevanja samo tako, da uniči gospodarstvo, za kar bi bila seveda potem kriva hudobna Evropa.
Če pa bi VB res postala nizkocenovno offshore finančno središče kot davčni raj, potem bi lahko postala nevarna svojim sosedom. Celinska Evropa bi bila lahko v skušnjavi, da v celoti zavrne finančni kapitalizem in se odloči za strategijo gospodarske rasti, ki bi temeljila na velikih državnih investicijah.
Navsezadnje pa bi bil lahko brexit na koncu podoben razkosanemu telesu, tako da bi bila britanska finančna glava ločena od evropskega realnega gospodarstva. Velika Britanija bi izgubila privlačnost, Evropa bi se zaprla in vsaka stran bi za to krivila drugo. To bi bilo za vse slabo. Toda ustrezalo bi bridki logiki ločevanja – zaradi katere večina parov namesto ločitve raje išče pomoč psiholoških svetovalcev.
Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi Princeton (New Jersey, ZDA).