Arbitri meljejo naprej
Zgodba z arbitražo o meji s Hrvaško ima najmanj en neprekosljiv učinek: bolj kot katero koli aktualno politično vprašanje je zedinila slovensko politiko. Vsaj na površju. Junijska odločitev petih arbitražnih sodnikov, da bodo po aferi s prisluhi nadaljevali delo in predvidoma prihodnje leto potegnili črto pod določanje kompletne meje med Slovenijo in Hrvaško, je bila v tem pogledu dobrodošla novica in je državo bržkone obvarovala pred veliko politično krizo. Ob odločitvi tribunala je z obrazov vladnih politikov sevala radost, četudi nosi s seboj grenak priokus, saj bi z nekoliko modrejšim ravnanjem slovenske strani razsodbo dobili že pred letom dni, Hrvaška pa od arbitraže ne bi enostransko odstopila. Ali je nadaljevanje dela sodišča resnično dobrodošla novica tudi na dolgi rok, pa je seveda odvisno od tega, kaj bodo arbitri v razsodbo zapisali. Zunanji minister je optimističen, a pravi, da vsi kozarca ne bodo videli napol polnega. O tem ne gre dvomiti, zato se rok trajanja arbitražni politični enotnosti izteka. In ko bomo čez leto dni pisali o odmevnih dogodkih leta 2017, se je bati, da bo poleg odločitve arbitražnega sodišča med njimi tudi največja zaostritev v odnosih s Hrvaško od osamosvojitve naprej. Vsaj če bodo obveljale napovedi, da bo Slovenija hitro po objavi razsodbe uveljavila nadzor na meji, kot jo bo določilo sodišče, Hrvaška pa tega ne bo priznala. Če ne pristanemo vnaprej na tezo o napol polnem kozarcu, pa je mogoč tudi scenarij, po katerem bo z razsodbo na koncu pravzaprav lahko zadovoljnejši Zagreb. Potem bo šele jasno, da je za nami pravzaprav razmeroma mirno politično leto 2016. ba