Večina kritikov in kritičark je o filmu Paterson zapisala, da gre za hvalnico preprostemu, navadnemu življenju. Življenje Patersona in njegove žene je izredno harmonično in spokojno. Večino časa je njegova največja težava to, da se poštni nabiralnik pred njuno hišico iz nepojasnjenega razloga nagiba vstran, čeprav ga vsak dan, ko pride iz službe, znova postavi pokonci. V filmu vsi še zdaleč niso takšni kot on: njegovi sodelavci, potniki, ki klepetajo med vožnjo z avtobusom, mimoidoči in obiskovalci bara, v katerem sedi vsak večer, so s svojimi ljubezenskimi, finančnimi in političnimi skrbmi daleč od njegove mirnosti. Podobni so mu le nekateri, na primer njegova žena, nadebudni raper, ki svoja besedila vadi v bližnji pralnici oblačil, ter desetletna deklica, ki čaka na mamo in tudi sama piše poezijo. Skratka, ljudje, ki se na tak ali drugačen način tudi sami ukvarjajo z umetnostjo.
Zdi se, da je ravno v tem hkrati ključ za razumevanje filma. Paterson nikakor ni film, ki bi imel kaj skupnega s kakršnim koli »realizmom«. Jarmuscheva upodobitev delavskega razreda je poetična in mestoma nadrealistična. Zelo predrzno bi bilo namreč trditi, da so največja skrb povprečnega voznika avtobusa ali delavca s podobno plačanim poklicem njegove pesmi. Paterson torej ne more biti hvalnica »preprostemu« ali »navadnemu« življenju, kar koli naj bi to že bilo, temveč je lahko kvečjemu romantično videnje te preprostosti ali navadnosti, ki je v najboljšem primeru poetično, v najslabšem pa gre za fetišistično fantazijo nekoga, ki mu težav, ki neizogibno spremljajo takšno preprostost ali navadnost, nikoli ni bilo treba doživeti.
Jarmusch v Patersonu naredi nekaj podobnega kot v svojem prejšnjem filmu, Večna ljubimca, in kar je zanj nasploh značilno: z neštetimi umetnostnimi referencami in pripovedjo, ki se tudi sama ves čas suče okrog umetnosti, ustvari umetniško delo, ki je brezupno zaprto vase – nanaša se na umetnost samo in je slepo za vse drugo. Umetnosti in ukvarjanju z umetnostjo implicitno pripiše nekakšno plemenitost in moralno odličnost, pozablja pa, da gre prej kot za to pri umetnosti in okusu vedno tudi za vprašanje družbenega razreda. A vendar, Paterson je tako mojstrsko narejen film, da mu razen njegove samozaverovanosti res ni mogoče očitati ničesar. In morda je ravno zaradi protislovnih občutkov, ki jih prebudi, eden najzanimivejših filmov v tem letu.
