O vsem tem vam sploh ne bi govoril, če me ne bi pred kratkim hčerka vprašala, zakaj sem »lajkal« facebookovo stran Ivana Pernarja – morda ste že slišali zanj, neki površni idiokratski populist in trenutno prva zvezda hrvaške politike – in osramotil tako sebe kot njo. Precej prepričan, da omenjenemu wikipedistu nikoli nisem podaril svojega »like« – iz preprostega razloga, ker na facebooku sploh nisem aktiven in ker nikoli nikjer ničesar nisem »lajkal« – sem obrisal prah s svojega profila in šokiran odkril, da sem v preteklih letih lajkal štiristo ali petsto strani, profilov in objav, raznih ljudi, skupin, podjetij, proizvodov in raznoraznih drugih čudes.
Pojav vsekakor ni neznan, vsaj ne ljudem, ki se na splet razumejo malo bolj od nevedneža, kakršen sem jaz. Tatvine »lajkov« so že davno povsem običajna stvar in v mračnih globinah spleta obstaja cela razvejana, velikanska mreža pokvarjenih trgovcev s tujimi identitetami, lajki na facebooku in »privrženci« na instagramu ali twitterju.
Algoritmi za prodajanje »lajkov« in mednarodni šverc s sledilci je na družbenih omrežjih donosen posel, ker je, odkar se je svetovno gospodarstvo preselilo na svetovni splet, ves internet pa se je umaknil na družbena omrežja, število lajkov na fejsu ali privržencev na twitterju edina ali vsaj najpomembnejša referenca za velike oglaševalce z vrha prehrambene verige. Kako daleč smo s tem, pove med drugim podatek, da se v nezakonitih online-trgovinah internetnega podzemlja tisoč lajkov prodaja za trideset dolarjev, tisoč privržencev na instagramu za petnajst, tisoč številk kreditnih kartic – ki so bile do včeraj temelj spletnega kriminala – pa za vsega pet ali šest dolarjev.
Pomislili boste, kot jaz, da so oglaševalci neumni, saj je nekdo za svojih milijon lažnih »lajkov« – kar je marketinška zlata žila – na črnem trgu plačal vsega trideset tisoč dolarjev, ki jih bo dobil nazaj s prvo reklamo za Amazon ali Huawei. A oglaševalci niso neumni: ta milijon lajkov je samo prvi – preostali milijoni bodo prišli za njim, saj je nekdo z milijoni lajkov dobra zgodba za začetek. Medtem ko ste se tako nasmejali neumnemu oglaševalcu, je on na tistih trideset tisoč dolarjev – kolikor je plačal za reklame na strani, ki je medtem privabila deset milijonov lajkov – med štetjem denarja že pozabil.
Vendar tisto, kar me zanima, ni virtualna ekonomija, zanjo sem preveč neumen in neizobražen. Zanima me nekaj drugega: kako se je, poglejte, fantastična čarovnija svetovnega spleta spremenila v veliko, pisano – laž.
Bolj ali manj je danes skoraj vse na spletu debela laž, laž je na tisoče ukradenih lajkov na fejsu, laž je na tisoče kupljenih sledilcev na instagramu ali twitterju, lažni so konec koncev tudi bralci, troli, ki jih plačujejo vlade in multinacionalke, da usmerjajo in ustvarjajo javno mnenje, od komentiranja besedil do friziranja člankov na wikipediji ali spreminjanja rezultatov raziskav na googlu: samo kitajska vlada prek svojih plačanih trolov plasira na splet pol milijarde komentarjev na leto, vloga ruskih trolov in hekerjev pri zmagi Donalda Trumpa na nedavnih ameriških predsedniških volitvah pa je zdaj že stvar resnega zanimanja Cie.
Prav ameriške volitve so razkrile za javni interes pomemben naslednji pojav spletne laži: lažne novice. Analitiki se večinoma strinjajo, da Trump svojo zmago dolguje ignoriranju »haterskih« mainstreamskih medijev in uveljavitvi na družbenih omrežjih, ki ne samo da so ustanovila nekakšne obskurne zarotniške strani in marginalne polidiotske portale, ampak so tudi služila za idealno platformo za najnavadnejšo dobro staro propagando: samo v Makedoniji je na primer registriranih več kot tisoč domen in portalov – od teh samo v Velesu sto petdeset! – ki so se obračali na ameriško publiko, tako da so podpirali Donalda Trumpa z naravnost izmišljenimi novicami, preživeli pa so zaradi interesa družbenih omrežij oziroma – hvala za vprašanje – googlovih oglasov.
Ko so zavzeli velikanske »trafike« družbenih omrežij, so obskurni portali z lažnimi novicami na istem protestnem valu, na katerem populistične politike premagujejo etablirane, postali bolj obiskani in bolj brani od tradicionalnih mainstreamskih medijev. Njihova očitna neverodostojnost pa ni nikakršen problem: problem je, ker ta stvar – verodostojnost – nikogar več ne zanima.
Ves svet je na primer zadnje tedne s pritajenim dihom spremljal dramo sirskega mesta Alep in skoraj nihče ni imel težav s tem, da večino novic in informacij od tam celo etablirani mediji, kot so CNN, BBC ali New York Times, prevzemajo od nekakšnega Sirskega observatorija za človekove pravice, organizacije, ki – kot v kakšni satiri Terryja Gilliama – pravzaprav domuje v nekem stanovanju v angleškem Coventryju in v kateri dela dobesedno en samcat človek, neki trgovec z oblačili, ki cele dneve visi na telefonu in spletu ter tako ves svet oskrbuje z resnico o Siriji.
Laž se tako polašča spleta, lažni so portali, lažne so njihove novice, lažni so njihovi bralci in lažni so njihovi komentarji, lažni so lajki, lažni so profili, ki jih delijo na družbenih omrežjih, vse je ena velikanska, maligna laž.
Samo denar je – saj ste doumeli – pravi.
