Evropska unija pa se ne da motiti in v svojih najvišjih institucijah deluje počasi in kot vedno brez vsakršne naglice. Svet okrog palač v Bruslju se morda lahko tudi podira, vendar stroj za izdelovanje retoričnega konsenza mirno deluje naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Čas v tem prelepem belgijskem mestu kot da ne obstaja. Tik pred koncem leta 2015 je bil v Bruslju vrh Evropske unije. Na dnevnem redu so imeli begunce iz Sirije in njihovo prerazporeditev med vse članice, vprašanja bolj tesnih povezav med članicami, Grčijo in njeno dolžniško krizo ter sankcije proti Rusiji zaradi Ukrajine. Nad srečanjem sta visela napoved brexita in nekoliko nelagodno spoznanje, da se nikomur ne sanja, kaj narediti.
Tudi letos je bil tik pred koncem leta 2016 v Bruslju vrh Evropske unije, na katerem so se zbrali državniki, ki vodijo države članice. Zaradi niza referendumskih polomij na celotnem kontinentu se je nekaj obrazov zamenjalo.
Vse drugo je enako. Dnevni red je od lani ostal nespremenjen. Na njem so bili prerazporeditev beguncev iz Sirije in drobljenje Alepa v prah, odnosi z Rusijo in Ukrajino, grška dolžniška kriza, vprašanja bolj tesnih ali ohlapnih razmerij med članicami. Tako kot lani je nad srečanjem viselo vprašanje izstopa Velike Britanije iz Evropske unije. Premierja Davida Camerona, ki je v trenutku nerazsodnosti razpisal referendum, je na sestanku zamenjala Theresa May. Brexit je v delovanje institucij Evropske unije po sedmih mesecih vnesel veliko novost. Theresa May je kot enakopravna članica še vedno sedela na sestanku vrha Evropske unije, čeprav njena država izstopa iz Unije. Niso pa je povabili na večerjo, kjer so se nameravali neformalno pogovarjati o tem, kako naj bi izstop potekal. Vso iniciativo so prepustili Veliki Britaniji, ki izstop zavlačuje in še kar uspešno manevrira tako, da bo ohranila čim več privilegijev članstva, ne da bi ji bilo v zameno treba kaj dati. Ker se je srečanje zavleklo za tri ure, kljub obljubam Donalda Tuska, da bo zaradi briljantne organizacije kratko, je proti koncu britanska premierka ugotovila, da se je naveličala, in je odšla domov. Za resno razpravo o razmerju z Veliko Britanijo med večerjo je zmanjkalo časa. Osrednjemu vprašanju strategije o prihodnosti Evropske unije so v intimnem krogu članic brez Velike Britanije posvetili dvajset minut sproščenega klepeta.
Nekaj odločnosti je vrh pokazal. Grški premier Aleksis Cipras je napovedal, da bi njegova vlada rada upokojencem, ki jih je evropska varčevalna politika potisnila na rob preživetja, izplačala božičnice. Uradniki, ki vodijo evropski mehanizem stabilnosti, so pobesneli in zagrozili, da bodo v tem primeru ukinili kratkoročne kredite za reševanje dolžniške krize. Zdelo se je, da v središču Evrope zares obžalujejo, ker Velika Britanija zapušča skupnost, Grčijo pa bi z veseljem zabrisali ven. Tako kot lani. To je bil tudi edini trenutek jeze.
Ob Alepu je zavladalo malodušje, tudi zaradi ugotovitve, da je politična zveza, ki ima pol milijarde ljudi in največjo ekonomijo na svetu, ob genocidu na njenih zunanjih mejah nemočna. Ob jasnem stališču Rusije, da podpira sirsko vlado in njenega predsednika, vsi preostali pa so teroristi, ostaja malodušen sklep Evropske unije, da kontinent ne more posredovati, nespremenjen. Angela Merkel je na koncu povedala, da je bil ta del razprave »najbolj depresiven, ker gledamo nekaj, kar nas sramoti in glede česa bi res radi kaj naredili«. In kaj boste naredili? Nič.
Na oktobrskem zasedanju so slovesno sklenili, da bodo ob vojni v Siriji »uporabili vsa razpoložljiva sredstva, če se bodo grozodejstva nadaljevala«. Na zadnjem sestanku leta so previdno namignili, da bodo poskušali prepričati Asadovega zaveznika Iran, naj opravi nekaj, česar Evropska unija ne zna. Na robu vrha so se za hip srečali z županom vzhodnega Alepa Britom Hagijem Hasanom, ki je od julija v izgnanstvu. Rekel je, da od Evropejcev ne pričakuje, da bodo šli v vojno, ampak nekaj bi bilo pač treba poskusiti narediti za rešitev civilistov. »Ne bomo šli v vojno z Rusijo,« je sklenil predsednik evropskega sveta Donald Tusk. V tej vojni je Rusija že zmagala. Vrh je odločno odgovoril s simbolno gesto solidarnosti z županom.
Zato pa so rutinsko obnovili sankcije proti Rusiji zaradi okupacije Krima, dokler se Američani z Donaldom Trumpom ne odločijo drugače.
Vtis, da Evropska unija letos ni nič napredovala, pa je napačen. To je bilo zadnje zasedanje vrha Unije v starih prostorih. S prvim januarjem bodo odprli novo palačo, ki je modernejša, razkošnejša in veliko udobnejša od sedanje. V sejni dvorani je še vedno 28 sedežev, vendar so premakljivi. Tristo enaindvajset milijonov evrov. Palača se imenuje Europa.
